Ekranova zimska filmska šola
Filmske besede – pisanje o filmu
18. – 20. december 2006, Kinodvor
VSTOP PROST
Predavatelji: Nil Baskar, Zdenko Vrdlovec, Dušan Rutar & Mitja Reichenberg, Melita Zajc in Simon Popek (več spodaj).
Ekranovo jesensko filmsko šolo je uredništvo revije prvič pripravilo sredi osemdesetih let na pobudo tedanjega urednika Silvana Furlana, pod katerim je teorija v Ekranu doživljala zlate čase. V spogledovanju z živahno francosko teoretsko mislijo (Comolli, Bonitzer, Chion, Deleuze …) in s pomočjo lacanovskih konceptov je tedaj nastala – lahko bi rekli – Ljubljanska filmska šola (Žižek, Vrdlovec, Pelko ...), ki se je tudi z vsakoletnim mednarodnim kolokvijem JFŠ vpenjala v svetovna teoretska razmerja. Dobrih dvajset let kasneje kažeta slovenska filmska refleksija in teorija precej drugačno podobo (z gotovostjo bi lahko rekli vsaj to, da je njuna prisotnost v družbenem prostoru žal mnogo manjša), kljub temu pa se dolžnostim ter priložnostim kritičnega razmišljanja o filmski umetnosti in kulturi Ekran tudi v bodoče ne odreka.
Letošnja šola bo 15. po vrsti, posvečena bo pisanju o filmu, in ker je jesen že zdavnaj mimo, nam ne boste zamerili, če jo bomo začasno preimenovali v Zimsko filmsko šolo. Namenjena je vsem, ki vas zanima film, in prav posebej tistim, ki bi o filmu radi pisali ali pa to že počnete. Povezali smo jo z Ekranovo Malo šolo pogleda, nedavno osnovanim krožkom mladih filmskih kritikov, na katerem se srečujemo vsak drugi četrtek v mesecu, gledamo filme, se o njih pogovarjamo ter brusimo naše poglede in peresa. Beležke mladih piscev si lahko preberete na novi Ekranovi spletni strani www.ekran.si, kjer najdete tudi program Jesenske/zimske filmske šole.
Razpored predavanj:
Ponedeljek, 18. decembra
12.00
Nil Baskar: Vselej isti seznam: filmski kanon v kriznem obdobju
Le redkokateri kanoni umetnosti se reproducirajo s tolikšno vztrajnostjo, konsenzualnostjo in predvidljivostjo kot kanon »esencialnih« in zgodovinsko »pomembnih« filmskih del. Tovrstni »veliki« kanon obenem afirmira prakse in veljavnost (zahodnega) filmskega zgodovinopisja, odraža prevladujoča ekonomska razmerja znotraj kulturnih industrij, predvsem pa predpostavlja določene, pogosto izmikajoče se estetske kriterije, ki so v svojem bistvu docela arbitrarni in pogojeni z ideološkimi izbirami. Hkrati je kanon tudi mnogo več kot le spomenik filmski umetnosti ali napotek neukemu gledalcu – je preskriptivna »resnica« in izraz številnih konkurenčnih kulturnih politik, tako z izbirami, ki vključujejo, še bolj pa s tistimi, ki izključujejo. Vprašanje kanona je torej tudi vprašanje anti-kanona, kontingence filmskih izkušenj in refleksij v kontekstu sinhronosti ter globalizirane kulturne potrošnje, ki narekuje možnost drugačnih in vzporednih filmskih zgodovin.
13.30
Projekcija filma Serge Daney – potovanja filmskega otroka (Océanique: Serge Daney - itinéraires d'un ciné-fils, 1992, Pierre-Andre Boutang in Dominique Rabourding, 63', 60', 64', beta sp, angl. podnapisi)
V sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier.
---
Torek, 19. decembra
12.00
Zdenko Vrdlovec: Preobrazbe cinefilije
Čeprav ne toliko empirično kot teoretično obstajata dva tipa gledalca: »navadni« in »cinefilski« gledalec; prvi naj bi bil tisti, ki od njega kino živi, drugi pa tisti, ki »živi v kinu« (kadar pa ni v kinu, o filmu razmišlja in piše ali pa ga celo dela). Je torej kino res edino, kar je obema skupno? In kaj se zgodi, ko kino ni več edini kraj gledanja filma?
14.00
Dušan Rutar & Mitja Reichenberg: Chaplinova esenca v Velikem diktatorju
Charles Chaplin je v Velikem diktatorju zadnjič nastopil v vlogi Potepuha. Lahko rečemo, da je to njegovo najbolj tragično delo, ki je obenem tudi najbolj humano, človeško v strogem pomenu besede. Na enem samem kraju se srečajo tri osebe: diktator Hinkel, judovski brivec in mali Potepuh. To je izjemen Chaplinov prispevek k razumevanju poznejšega Deleuzovega koncepta postajanja, ponuja pa nam tudi izvrstno izhodišče za razmislek o tem, zakaj je Deleuze družbeno delovanje ljudi vezal na idejo etičnega.
Zvok v Chaplinovih filmih ni le ton, temveč je tudi njegova beseda in glasba. Srečevanje s to razsežnostjo pomeni dejansko srečevanje s Chaplinovo držo, da film zvoka sploh ne potrebuje. Toda njegova ljubezen do glasbe nam nudi še en pogled: res je, da film zvoka ne potrebuje, morda pa zvok potrebuje film. A ta zvok ni nadomestek, ni zapolnitev tišine, temveč je nevidni igralec. Je tretji lik.
---
Sreda, 20. decembra
12.00
Melita Zajc: Apologija podobe
Namesto nekritičnega obsojanja podob je potrebna njihova analiza. Zato, da bi jih približali mislim, da bi razumeli svoje misli tudi, ko se odvijajo v podobah, da bi vedeli zanje, jih znali prepoznati, misliti. Vračanje k Pierceu, ki pod močnim vplivom fotografije opredeli razliko med podobo kot indeksom in kot ikono, in k Eisensteinu, ki zanika realistično predpostavko, da bi bila podoba lahko indeks, nosilka upodobljenega predmeta, temveč je od upodobljenega neodvisna, ikona – ne transparenten odsev, temveč konstrukcija.
14.00
Simon Popek: Javno ali zasebno?
»Problematizacija« pristopa k pisanju o filmu z osebnega (čustveno motiviranega) in akademskega (distanciranega) vidika. Ali kako lahko osebna izkušnja v navezavi s filmsko tematiko formira pisca in ga kljub obravnavanju »hladnih«, npr. političnih ali socioloških vidikov, ohrani čustveno vpletenega. Primer analize filma The Phenix City Story (1955) Phila Karlsona.