Shelley Winters
Shelley Winters se je kot Shirley Schrift rodila 18. avgusta leta 1920 v St. Louisu. Študirala je v Hollywood Studio Clubu, kjer ji je kot sostanovalka delala družbo Marilyn Monroe. Wintersova je v Hollywood vstopila na valu »blond« eksplozije, a se je omejitev, ki jih je ponujal razpon tovrstnih vlog, kaj hitro naveličala. Podvrgla se je obširnemu, vse življenje trajajočem študiju igre, najprej pod mentorstvom Charles Laughtona in v sklopu njegovega Shakespearjanskega gledališča, pozneje pa tudi v znamenitem Actors Studiu, kjer je kasneje tudi sama učila.
Svojo filmsko kariero je začela v manjših vlogah v
filmih kot sta recimo »Knickerbocker
Holiday« iz leta 1944 in »Tonight
and Every Night« leto pozneje. Preboj
ji je uspel ob boku Ronalda Colmana v filmu »A
Double Life« iz leta 1947, v katerem je
odigrala ljubico neuravnovešenega igralca. Kot posledico tega filma je
dobivala vloge, v katerih je igrala predvsem žrtve, kot recimo v filmu »The
Great Gatsby« iz leta 1949 in v
fantastičnem filmu Georgea Stevensa »A
Place in the Sun« iz leta 1951, v
katerem je odigrala antipod Elizabeth Taylor. Vloga v tem filmu ji je
prislužila prvo oskarjevsko nominacijo. V istem letu je pod taktirko
Anthonya Manna in ob boku Jamesa Stewarta nastopila v »klasičnem«
vesternu »Winchester 73«. V sredini petdesetih je posnela še dve
nepozabni klasiki. Leta 1955 je pod režijskim vodstvom kolega Charlesa
Laughtona zaigrala naivno gospodinjo v črnem in stilsko nezamenljivem »The
Night of the Hunter«. Še isto leto je nastopila tudi v
»filmu noir«
Roberta Aldricha z naslovom »The Big Knife«. Konec petdesetih je
igralsko dozorela, kar ji je takoj prineslo stranskega Oskarja za film »The
Diary of Anne Frank«. Leta 1962 je kot nepotešena mati briljirala v
Kubrickovi »Loliti«, nakar je posnela nekaj povprečnih filmov, vse do
leta 1965 in filma »A Patch of Blue«, za katerega si je prislužila
drugega stranskega Oskarja. V filmu ponovno odigra mater, tokrat slepemu
dekletu, ki se zaljubi v temnopoltega moškega. Naslednje leto je v
kultnem »Alfiu« odigrala eno od njegovih osvojitev, nakar je ponovno, v
blagem zatonu nanizala serijo kvečjemu povprečnih filmov, tudi takšnih
iz tekočega traku mojstra B filmov Rogerja Cormana. Zadnji zvezdniški
trenutek je doživela z oskarjevsko nominacijo za leta 1972 posneti film
»Poseidon Adventure«. Že v tem obdobju se je vztrajno selila na
televizijo. Leta 1981 je skupaj z Blakom Edwardsom posnela »S.O.B.«,
radikalno kritiko Hollywoodskega sistema, nato pa je v osemdesetih
delala predvsem še za televizijo, medij, ki je dodobra znal izkoristiti
njeno javno podobo. Tako jo mlajše generacije verjetno še najlažje
prepoznajo v vlogi babice v priljubljeni seriji »Roseanne«. V simbiozi
med filmov in TV je vztrajala vse do konca svoje kariere. Kariere, ki so
jo zaznamovale predvsem vloge mater, za katere modro ugotavlja, da so ji
rešile kariero, kajti kot pravi: »…edino tako lahko v Hollywoodu
računaš, da te bo kot žensko kdo angažiral tudi v zrelih letih.«
Razgibano kot njeno filmsko življenje je
bilo tudi njeno privatno življenje. Poročala se je skoraj instinktivno
(poročena je bila 4 krat, zadnjič se je poročila letos le nekaj ur pred
svojo smrtjo, s svojim dolgoletnim spremljevalcem), romance je gojila s
celo vrsto znamenitih igralcev (Williamom Holdnom, Burtom Lancesterjem,
Marlonom Brandom itd.), gojila pa je za Američane tudi precej sporna
politična prepričanja in se borila na strani feminističnega gibanja, kar
je nadvse rada poudarjala v številnih kontroverznih intervjujih. V
zrelih letih se je lotila tudi pisanja. Med drugim je v tem obdobju
svojega življenja izdala precej sporni avtobiografiji, v katerih brez
sramu razkriva nekatere precej intimne podrobnosti iz svojega življenja.
Knjigi sta v javnosti v precejšnji meri zamajali njen ugled kot cenjene
in nadvse sposobne igralke.
Shelley Winters je umrla 14. januarja letos za posledicami srčnega infarkta.
Čeprav ni bila poosebljenje Hollywoodske
lepote, je z svojim šarmom in dosledno igralsko obrtjo znala prepričati
širši krog občinstva, ter v svojem času predstavljala alternativo in
močno konkurenco valu t.i. puhlih »platinastih blondink«
