Bunhongsin

(The Red Shoes)

V rubriki Edukacija smo se do sedaj v glavnem posvečali predstavljanju posameznih avtorjev in nekaterih izbranih filmskih žanrov in tehnik. Z današnjo oddajo pa bomo nekoliko pogosteje posegali tudi po predstavitvah nekaterih manj znanih in eksotičnih filmskih del, ki bi jih priporočali v vpogled prav vsakemu ljubitelju filmske umetnosti.

Za prvi tak primer smo izbrali zadnja leta eno najbolj cvetočih svetovnih kinematografij - korejsko. Film z mednarodnim naslovom »RED SHOES« je leta 2005 posnel mladi prihajajoči režiser Yong-gyun Kim. Prva in najbolj očitna referenca ob samem naslovu leti na istoimensko pravljično klasiko iz leta 1948, legendarnega britanskega dvojca Michael Powell in Emeric Pressburger. Kmalu lahko ugotovimo, da povezava ni naključna. V obeh primerih gre namreč za samosvojo, kulturno pogojeno predelavo nepozabne pravljice Hansa Christiana Andersena o zapeljivih in usodnih rdečih čeveljčkih.  

Za Korejce, kot za večino vzhodne Azije, velja zelo toga navada sezuvanja pri vhodu v hišo ali stanovanje in celo v restavracije. Kar je povsem logično, saj večinoma še tradicionalno obedujejo na tleh, kot postelja pa jim služi svitek, ki ga razgrnejo, kjer so tik pred tem hodili. Ukoreninjenost te tradicije se boleče pokaže v dokumentarnem filmu »Ameriški vojni zločini v Koreji«, ko korejska babica opisuje pokol svoje družine s strani ameriških vojakov: »Vdrli so v hišo in streljali vsevprek. Niti sezuli se niso.«

Kaj lahko potemtakem stori Sun-jae, ultra fetišistična zbirateljica mičnih čeveljčkov, ko zaloti svojega »goloritega« moža v postelji z drugo? Nič. Kot večina žensk na tem svetu bi se morala sprijazniti z dejanji svojega patriarha. Vendar prehitevam.

Glavno vlogo v tem filmu igrajo naslovni rdeči čevlji, ki so, resnici na ljubo, bolj rožnati. Pojavijo se na postaji podzemne železnice in se nezadržno ponujajo kot mračni predmet poželenja. Vsaka jih mora imeti, za vsako ceno, pa čeprav je to umor prijateljice. Ko si jih prilasti Sun-jae, samohranilka, ki jo je mož zapustil, se stvari dodatno zapletejo, saj si čeveljce poželi še njena mala hčerkica.

Kot se za grozljivko spodobi, se izkaže, da ti čevlji vlečejo staro prekletstvo ljubezni, sovraštva in smrti. In, kot se za korejski film spodobi, grozljivke ne poznajo srečnega konca.

Sun-jae je lahko s svojim zbiranjem čevljev simbol - ali žrtev - kapitalističnega potrošništva. Lahko je zasvojenka z retifizmom, neseksualno pedofilijo, tipično za zahodne kulture, ki s seksualnimi konotacijami obutve vplivajo na nakupovalne navade žensk in moških. Kar je spet le ena oblika nebrzdanega potrošništva. Lahko pa je le sodobna korejska ženska, vpeta v sodobno korejsko družbo, ki pa je trdno usidrana v konfucijanski tradiciji podrejenosti, še posebno žensk. Ko zaloti prešuštnega moža z drugo, je soočena s tradicijo vsemogočnega oblastnika, ki mu je dovoljeno vse - njegov nadrejeni položaj je bil določen ob rojstvu, s spolom. Kvalitativni preskok, iskra upora, pa se ne zgodi zaradi njegovega onegavljenja z drugo, temveč zaradi dejstva, da ima ljubica na razširjenih nogah čevlje. V postelji. Da je mera polna - obutih nima svojih čevljev. Čeprav bi mu cel Seul odpustil nezvestobo, bi mu te čevlje le malokdo. Tako se čevlji iz mračnega predmeta poželenja prelevijo v mračni predmet maščevanja; moški strah pred penetracijo se konkretizira v tanki dolgi petki. Smrtni koitus se konča brez orgazma za kogarkoli. Sun-jae drvi v psihozo kot vlak brez zavor, hči se pogovarja z mrtvim očetom, rdeči čeveljci pa kličejo po krvi. Ni rešitve za Sun-jae. Ni rešitve za žensko, ki se je uprla patriarhatu.

Dag Kleva