Ennio Morricone

Letošnjega zmagovalca na Oskarjih v kategoriji najboljše filmske glasbe - kot smo pričakovali je to postal Gustavo Santaolalla za film »Babel«, ki smo ga v naši oddaji že predstavljali - je nedvomno doletela nesreča, da bo v vseh glasbenih rubrikah njegovo glasbo zasenčil dobitnik nagrade za življenjsko delo, italijanski skladatelj filmske glasbe, avtor mnogih zlahka prepoznavnih filmskih melodij, Ennio Morricone.

Nagrada za življenjsko delo je nedvomno zaslužena, saj Morricone že kar nekaj časa velja za enega najboljših in najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe vseh časov. Sam tega ne vidi tako. Ob objavi novice o častnem Oskarju, pa tudi na prireditvi sami je izrazil svoje razočaranje nad dejstvom, da bo zapustil veličastni klub filmskih ustvarjalcev, ki nikoli niso prejeli Oskarja. Sam je bil sicer nominiran že kar pet krat, vendar mu po običajni poti Oskarja še ni uspelo osvojiti.

Za veličastne partiture, s katerimi je Morricone do danes opremil več kot 400 filmskih stvaritev, je Oskarja sprejel dostojanstveno. V slogu letošnje multikulturne prireditve, pa je zahvalni nagovor povedal kar v italijanščini.  

Ennio Morricone je bil rojen leta 1928. Velja za enega najbolj produktivnih – posledično pa tudi enega najbolj iskanih - filmskih skladateljev, ki se v svoji skladateljski karieri ne ustraši nobenega izziva in čigar kvaliteta nikoli ni vprašljiva. Aktivni sopotnik italijanske jazzovske avantgarde petdesetih let se sprva ni navduševal nad komponiranjem filmske glasbe, vse dokler ni videl filma »The Robe« iz leta 1953, kjer ga je prevzela glasba izpod peresa Alfreda Newmana. Ob nekaj manjših orkestralnih prispevkih za filmske opreme skladatelja Maria Nascimbena, je leta 1961 ustvaril svojo prvo partituro za film »Il Federale« režiserja Luciana Salce. Takoj izkazan razkošen talent ni ostal neopazen nikomur. Vrsta skladateljev in filmarjev, ki mu izražajo občudovanje, je tako rekoč nepregledna. Enniu je uspel nevsakdanji fenomen. Prenekateri film, za katerega je prispeval glasbo, bi že davno izpuhtel iz zgodovinskega spomina, a si ga na ekrane prikličemo ravno zaradi glasbe. Podpisal se je pod glasbo, zaradi katere smo filme začeli tudi poslušati.

Z svojo glasbo je razbil mit o disfunkcionalnosti filmske glasbe, ki sama po sebi, brez gibljivih slik, ne predstavlja nobene vrednosti. Morricone je s prefinjenim čutom za zlitje vidnega in slišnega avtorski »score« povzdignil nad izbrano filmsko pripoved. S tem se je rodil samostojen žanr, ki je v glasbeno-filmsko orbito izstrelil številne skladatelje generacije, ki je prišla za njim. Filmska glasba je postala medij, neodvisen od filma samega; postala je enakovreden člen v množici muzikoloških diskurzov in popkulturni fenomen.

Od tega trenutka naprej se filmska glasba ni več pojmovala kot zvočna kulisa, temveč je - kot v svoji študiji »The Complete Guide to Film Scoring« razlaga Richard Davis – »v film vtkana kot soustvarjalka in interpretatorka iz ozadja. Postane nevidna akterka v vrtincu dogodkov. Iz nje se razvije misel brez besed, ki se preplete s podobo in fabulo do te mere, da ne vemo več, ali je naš občutek samo naš, ali pa je nastal pod taktirko zvočne sugestije.«

Eden za Morriconeja najbolj simptomatičnih glasbenih filmov, je kultni vestern iz leta 1968 »Once Upon a Time in the West«, ki je samo eden od številnih filmov dolgoletnega legendarnega sodelovanja Morriconeja z nesmrtnim italijanskim režiserjem Sergiom Leonem, ki je o Enniu povedal: »Ennio je moj najboljši scenarist. Ko mi v filmu zmanjka dialoga, preprosto v dogajanje vključim enega ali dva glasbena motiva. Učinek je popolnoma enak. Glasba govori namesto besed, saj se zlije z značajem, iz katerega izhaja«.

Morricone je v svoji karieri sodeloval z nepreglednim številom pomembnih režiserjev. Če jih na tem mestu naštejemo samo nekaj: Dario Argento, Pier Paolo Pasolini, Brian De Palma, Giuseppe Tornatore, Franco Zeffirelli, Don Siegel, Terrence Malick, Bernardo Bertolucci, John Houston, John Borman, John Carpenter, Roman Polanski, Pedro Almodovar itd. Filmi, ki se kitijo z njegovo glasbo, pa so recimo med drugimi »Days of Heaven«, »The Mission«, »The Untouchables«, »Malena« in »Bugsy«, če naštejemo samo tiste nesrečne primere, zaradi katerih je moral vrsto let zastonj romati na svečane podelitve Oskarjev