Matjaž Klopčič

V soboto 15.12.2007 je v Ljubljani umrl Matjaž Klopčič, ob Boštjanu Hladniku eden najpomembnejših sodobnih slovenskih filmskih režiserjev.

Klopčič je preminil v 73. letu starosti. V svojem bogatem ustvarjalnem življenju se je preizkusil kot filmski in televizijski režiser, filmski scenograf, oblikovalec, publicist, do leta 2004 pa je bil tudi profesor na AGRFT-ju v Ljubljani. Za svojo filmsko ustvarjanje je prejel tudi številne nagrade.

Matjaž Klopčič se je rodil 4. decembra 1934 v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomiral iz arhitekture. V svet filma je zašel čisto po naključju, na snemanju filma »Jara gospoda«. Tam je spoznal Mileta Koruna in scenografa Nika Matulo, pri katerem je asistiral leta 1958. Ob pomoči takratnega ministra za kulturo Bena Zupančiča je dobil štipendijo francoske vlade, ki mu je med letoma 1963 in 1965 omogočala študij režije v Parizu, kjer je bil med drugim asistent kultnega francoskega cineasta Jean-Luc Godarda pri njegovem filmu »Bande a Part«. V tem času je Klopčič vzljubil filme francoskega novega vala in dela režiserjev Renoirja ter Carneja, o katerih je rad predaval tudi svojim študentom.

Svojo ustvarjalno pot je pričel s kratkimi in propagandnimi filmi, med katerimi so najbolj znani »Na sončni strani ceste«, »Romanca o solzi« in »Zadnja šolska naloga«. Kasneje je posnel več kot deset celovečernih filmov in več televizijskih dram ter drugih filmskih izdelkov. Zaslovel je s celovečernima filmoma »Zgodba, ki je ni« in »Na papirnatih avionih«, ki sta ga uvrstila med najpomembnejše predstavnike jugoslovanskega avtorskega filma. V svojem bogatem opusu se je preizkusil v številnih žanrih in režijskih pristopih, svoj pečat pa je pustil v vseh obdobjih slovenskega filma. Poleg neposrednega filmskega ustvarjanja je o filmu vseskozi tudi pisal in se uveljavil kot pomemben filmski publicist.

Med Klopčičeve najuspešnejše filme sodita »Cvetje v jeseni« iz leta 1973, ki je dobil tudi svojo tv-serijo, in »Vdovstvo Karoline Žašler« iz leta 1976. Slednjega so predvajali tudi v tekmovalnem programu filmskega festivala v Berlinu. V obeh filmih je zablestela dobitnica Borštnikovega prstana Milena Zupančič. Klopčičeve filme »Na papirnatih avionih« iz leta 1967, »Strah«  iz leta 1974 in »Dediščina« iz leta 1984 so prikazali tudi v uradnem programu filmskega festivala v Cannesu. Med drugimi na omenimo še filme »Zgodba, ki je ni« iz leta 1967, »Sedmina« iz leta 1969, »Oxygen« iz leta 1970, »Iskanja« iz leta 1979 in »Moj ata, socialistični kulak« iz leta 1987. Med televizijskimi produkcijami pa so se posebej vtisnili v spomin filmi »Nori malar«, »Črna orhideja« in »Triptih Agate Schwarzkobler«.

»Ljubljana je ljubljena« iz leta 2005 je njegov zadnji celovečerni film, s katerim se je vrnil v svojo mladost in poklonil rojstnemu mestu. Filmska zgodba je polna osebnih spominov na režiserjevo odraščanje v okupirani Ljubljani, tragičnih izkušenj in sanjskih prizorov.

Priznani slovenski režiser je vsa leta ustvarjal bolj ali manj z isto filmsko ekipo: skladateljem Jožetom Privškom, montažerko Milko Badjuro, snemalcem Rudijem Vavpotičem ter z najbolj pogosto zasedenima igralcema v njegovih filmih, Mileno Zupančič in Poldetom Bibičem.