Greta Garbo

Letos 18. septembra mineva sto let od rojstva »božanske Garbo«. Priložnost, ki si je v naši oddaji ne bomo dovolili odreči, da o tej boginji celuloidnega traku povemo nekaj več.

Greta Garbo je bila kot Greta Lovisa Gustafsson rojena 18. septembra 1905 v Stockholmu na Švedskem kot najmlajša od treh otrok. Pri 14 ji je umrl oče na katerega je bila zelo navezana. Posledično je bila prisiljena zapustiti šolanje in si poiskati službo. Poskusila se je v več poklicih, od katerih jo je na prag življenjskega uspeha pripeljalo delo v neki tekstilni prodajalni, za katero je kot model nastopila v časopisnem oglasu in v kratkem oglasnem filmu. To jo je vodilo do še enega kratkega filma, ki ga je videl tudi uspešen in priznani režiser komedij Erik Petschler. Ponudil ji je eno manjšo vlogo v svojem filmu (Peter The Tramp) Luffarpetter iz leta 1922. Med leti 22 in 24 je študirala na prestižnem Royal Dramatic Theatre v Stockholmu. Tam je srečala švedskega režiserja Mauritza Stillerja. Naučil jo je filmske igre, ji pripel umetniško ime, po katerem jo poznamo danes in ji dodelil tudi prvo večjo filmsko vlogo v filmu Gösta Berlings Saga (The Story of Gösta Berling) iz leta 1924. Po tem je odigrala še v treh manjših filmih. V dveh na Švedskem in enem v Nemčiji. Ko je Stiller leta 1925 odšel v ZDA, da bi delal za Metro-Goldwyn-Mayer je v pogodbi kot dodatek zahteval, da pogodbo ponudijo tudi Greti Garbo. Njegova slava v Hollywoodu je hitro skopnela, že leta 1928 se je vrnil na Švedsko in kmalu za tem umrl, medtem pa je Greta Garbo v Hollywoodu zacvetela v eno najbolj zaželenih igralk tedanjega časa.

Najpomembnejši filmi njenega nemega obdobja so The Torrent iz leta 1926, Flesh and the Devil iz 1927 in Love, ki datira v leto 1927. V slednjih dveh si je glavno vlogo delila z zvezdo nemega filma Johnom Gilbertom. Med njima je vzplamtela ljubezenska iskrica in povzročala vsaj toliko publicitete kot njeni filmi. Po tem ko jo je zaprosil za roko, ga je Garbova zapustila dobesedno pred oltarjem. Tako razvpita in skrivnostna kot je njena filmska pot, je tudi njeno razburkano in nikoli prav razkrito ljubezensko življenje, ki vključuje romance z zvezdo nemega filma Louise Brooks, pisateljico Mercedes de Acosta in nepozabno Marlene Ditrich, ves čas pa je stala ob strani priznanemu in deklariranemu homoseksualnemu fotografu Cecilu Beatonu, s katerim je bila nekaj časa tudi zaročena.

Kot ena redkih velikih zvezd nemega filma ji je uspel preboj tudi v svetu zvočnega filma. Prvič smo njen globoki fatalni, z švedskim akcentom zaznamovani glas, lahko slišali v filmu Eugenea O'Neilla “Anna Christie” iz leta 1930. Film so reklamirali z sloganom "Garbo Talks" (Garbo govori), radovednost, ki je nemalo prispevala k uspehu filma. Uspeh je dvignil njeno ceno in ji ponudil možnost, da sama odloča o svojih filmih in vlogah, ki jih igra. Kadar ji kaj ni ustrezalo je studijskim šefom enostavno zabrusila: "I think I'll go back to Sweden!", kar je stvari takoj uredilo po njenih željah. Znana je bil po tem, da so njena snemanja bila vedno zaprta za obiskovalce.

Svojo kariero je nadaljevala kot fatalna vohunka Mata Hari v istoimenskem filmu iz leta 1932. Naslednji projekt je bil še istega leta film Grand Hotel, v katerem je nepozabno odigrala nesrečno zaljubljeno rusko balerino. Prizor iz filma, v katerem izjavlja »I want to be left alone« je skozi njeno življenje odmeval kot eden tistih, ki so najbolje opisovali njen karakter. Zaradi svojega že omenjenega razmerja z filmskimi studii sta sledili dve leti, ko ni posnela nobenega filma. Leta 1934 se je z MGMom končno uspela dogovoriti za pogodbo, ki ji je dovoljevala absolutno svobodo in neodvisnost od studia. To moč je izkoristila že pri svojem naslednjem filmu Queen Christina iz leta 1934, ko je predvidenega glavnega igralca Laurence Oliviera zamenjala z odpisanim Gilbertom. Zgodba pripoveduje o švedski kraljici Kristini, katere mačistični sloves je z svojo androgeno pojavo in dvoumnimi ljubezenskimi igricami utrdila na najboljši možni način. Leta 1935 je vztrajala na predelavi Tolstojeve Anne Karenine, v kateri je seveda odigrala glavno vlogo ženske, ki je razpeta med dvema ljubimcema in svojim sinom. Svoj igralski vrh je verjetno doživela v interpretaciji propadle kurtizane v filmu Camille iz leta 1937. Svoj zadnji veliki uspeh pa je požela z svojo prvo komedijo. V režiji Ernsta Lubitscha in po scenariju Billya Wilderja in Charlesa Bracketta ter ob Melvynu Douglasu je zaigrala trdo rusko funkcionarko, ki jo omehča šarm pariške ljubezni v filmu Ninotchka iz leta 1939.

Garbo je bila štirikrat nominirana za Oskarja, a razen častnega Oskarja leta 1954 ni dobila nobenega. No, pa tudi po tega ni prišla. Greta Garbo je bila gotovo največja filmska zvezda dvajsetih in tridesetih let. Z svojo pojavo in skrivnostnostjo, ki jo je obkrožala, je svoje življenje zapisala misteriju imenovanem “Garbo mystique”. Razen na začetku kariere je odklanjala vse intervjuje, ni dajala avtogramov, ni obiskovala premier in ni odpisovala pošte.

Film Ninotchka je bil uspešen poizkus, da bi ta njen javni imidž spremenili in ga naredili bolj dostopnega širšemu občinstvu. Film je tako v reklamne namene dobil slogan "Garbo laughs” (Garbo se smeji), ki je poveličeval edini trenutek v filmski zgodovini, ko se Garbo zasmeji. Njen naslednji in hkrati zadnji film Two-Faced Woman iz leta 1941 je poskušal ta imidž popeljati še dlje, a se je seveda zalomilo. Tako zelo, da je ta film pomenil slovo nepozabne Grete Garbo od filma. Za njeno slovo ni toliko pomemben neuspeh film kot samo dejstvo, ki ga je navajala sama, da se je po drugi svetovni vojni svet tako spremenil, da v filmih, navkljub nekaterim vztrajnim vabilom, enostavno ni želela več igrati.

Iz sveta zabave se je umaknila v svoje stanovanje v New Yorku in odklanjala vsak javni nastop. Vse do smrti je vsak njen sprehod ali pot v tujino, najpogosteje v Švico, na francosko riviero ali Italijo, pomenil dodatno športno aktivnost za tabloidne fotografe. Leta 1951 je sprejela ameriško državljanstvo. V sredini petdesetih je v New Yorku kupila sedemsobno stanovanje na elitni East 52nd Street, kjer je kljub številnim prijateljem iz »jet-seta« vse do svoje smrti živela sama.

15 aprila leta 1990, v 84 letu starosti, je zaradi naravnih vzrokov umrla v Newyorški bolnišnici. Njen pepel so prenesli v Stockholm, kjer je pokopana.

V počastitev obletnice rojstva so ob številnih retrospektivah in drugih priložnostnih prireditvah, letos pri US Postu izdali priložnostno znamko z njeno podobo. Kot da je res potrebno kakšno takšno dodatno obeležje, da bi Greto Garbo ovekovečilo v ozvezdju največjih ikon filmske zgodovine.