Richard Fleischer

Tokrat bomo edukacijo ponovno posvetili nedavno preminulemu režiserju. V 89 letu nas je pretekli petek zapustil filmski režiser Richard Fleischer. Mnogi mlajši med vami se boste ob tem imenu spogledali, češ kdo pa je bil to. Gre za enega tistih skritih talentov hollywoodskega sistema, ki bi jim lahko rekli marljivi delavci, ki jim nikoli ni bilo kaj dosti do drugega kot do filma. In tega so poznali in ustvarjali v obrtniškem duh z zanosom in kreativnostjo, ki je danes že zdavnaj prešla v pozabo. Zgodbo o Fleischerju bi lahko zapisali tudi kot osebno izpoved, saj ga drugače verjetno k srcu vzame le redko kateri filmoljub. Razlog zato je, da ni pripadal nobeni prepoznavni stilni usmeritvi, temveč je ustvarjal, kar mu je bilo ponujeno po zakonu: »delaj tisto za kar si plačan«. A ne glede na to, je ustvaril vsega zavidanja vreden opus.

Precej filmskega pedigreja je pridobil že ob rojstvu, saj je njegov oče znameniti pionir animiranega filma Max Fleischer, ki ga poznamo kot avtorja risanke »Beety Boop«, sodeloval pa je tudi pri razvijanju likov »Popaja« in »Supermana«. Richard je študiral dramo na Yaleu in se takoj po študiju pridružil filmski ekipi RKO, ki je snemala bolj ali manj propagandne filme in dokumentarce. Med drugim mu je za film »Design for Death« iz leta 1948 uspelo osvojiti Oskarja za najboljši dokumentarni film. Po tem učnem procesu so mu dali priložnost tudi pri matičnem RKO studiu, kjer se je priključil tekočemu traku produkcije B filmov »noir«. V množici podobnih filmov mu je uspelo ustvariti kar nekaj samosvojih, kot je recimo »Bodygard« iz leta 1948, za katerega je scenarij napisal letošnji dobitnik častnega Oskarja Robert Altman. Iz tega obdobja velja še danes za najbolj cenjenega film iz leta 1952 »The Narrow Margin«, ki velja tudi za klasiko in model B- filmskega žanra, po katerem so se zgledovali številni, ki so prišli za njim. To je zgodba o ključni priči na poti na sodišče, ki jo na njeni poti poskušajo umoriti. Zgodba je skoraj v celoti postavljena na vlak, ki, kot smo ugotavljali tudi že v naši oddaji, od začetkov filmske umetnosti zagotavlja enega od pogojev filmičnosti. Fleischerjev največji komercialni uspeh predstavlja film posnet v sodelovanju z Disneyjem po veleslavni predlogi Julesa Verna  »20,000 Leagues Under the Sea« iz leta 1954. V glavnih vlogah sta se znašla Kirk Douglas in James Mason. Od tod naprej je nizal uspeh za uspehom z filmi različnih žanrov in zvrsti. Leta 1958 je ponovno z Kirkom Douglasom posnel mitski »The Vikings«. Nato je prišel po mnenju mnogih njegov najbolj dovršen in skratka njegov najboljši film »Compulsion«. Film pripoveduje razvpito resnično zgodbo o dveh semi-homoseksualnih morilcih Leopoldu in Loebu, ki morita zato, da bi dokazala svojo superiornost. Zgodba je znana tudi po drugih filmskih upodobitvah, recimo omenimo samo Hitchcockov »Rope« in sodobnejše »Swoon, Jacksonov »Heavenly Creatures« in nenazadnje tudi nedavni »Murder by Numbers«. Enega boljših znanstveno fantastičnih filmov šestdesetih je ustvaril z filmom iz leta 1966 »Fantastic Voyage«, v katerem v medicinskem eksperimentu spremljajmo pot pomanjšane podmornice v človeško telo. Skratka nekakšen »20000 milj« v človeškem telesu. Film je pionirska predhodnico sodobnejšega in morda bolj znanega filma »Innerspace« iz osemdesetih. Leta 1968 se je vrnil k preverjenim serijskim morilcem v čudovito ekspresionističnem delno dokumentarnem  »The Boston Strangler«. Leta 1970 se je proslavil z epsko vojnim »Tora! Tora! Tora!«, zgodbo o napadu na Pearl Harbor. Sledi eden njegovih najboljših. »10 Rillington Place« je čutna srhljivka o sprevrženem londonskem morilcu. Leta 1973 je v glavni vlogi z Charltonom Hestonom posnel nepozabno znanstveno fantastično srhljivko »Soylent Green«, o prihodnosti, v kateri ljudi predelujejo v hrano. V osemdesetih se je priključil valu oboževalcev zgodovinsko mitskih avantur. Žanr je nadalje populariziral v nadaljevanju začetnika te evforije, kultnega »Conana«, v filmu »Conan the Destroyer«. Uspešno je tlakoval kariero glavnega protagonista Arnolda Schwarzeneggerja tudi v leto pozneje posneti ženski različici »Conana« z naslovom »Red Sonja«, v katerem je enega svojih redkih filmskih uspehov požela prsata danka Brigitte Nielsen. 

Toliko samo o izbrancih iz preko 60 filmov dolge filmografije, ki nam je le redko ponudila kaj manj kot povprečen film, v večini primerov, gotovo pa lahko to rečemo za naštete, pa prave filmske mojstrovine. Lahko bi rekli, da navkljub pomanjkanju neke skupne točke, ki bi Fleischerja opredelila kot avtorja, nikakor ni mogoče spregledati treh splošnih vsebinskih usmeritev, h katerim se je v svojem ustvarjanju ves čas zatekal. To so zgodbe o serijskih morilcih, inovativne znanstveno-fantastične pripovedi in zgodovinske avanture. Vse področja, ki so svojo polno filmsko življenje zaživela šele s prihodom filma spektakla v začetku osemdesetih.

Leta 1993 je objavil svoje spomine pod naslovom "Just Tell Me When to Cry". Vse do svoje smrti je kot predsednik skrbel za posle v matičnem »Fleischer Studios«, ki mu ga je v upravljanje prepustil znameniti oče. Umrl je mirno v spanju. Tako je odšla še ena nepozabna hollywoodska legenda. Slava mu!