Dobrodošli v Dongmakgol

V današnji Edukaciji nadaljujemo s predstavitvami manj znanih, da ne rečemo kar eksotični filmov. Iz sodobne korejske kinematografije smo si za to priložnost izbrali film iz leta 2005 z naslovom »Dobrodošli v Dongmakgol«.

Korejska filmska industrija ima od svojega neslutenega vrhunca s konca devetdesetih, dva obraza:

Prvi: snemajo silovite filme, ki ravno zaradi svoje kvalitete niso primerni za masovne pop-corn odjemalce. Hollywood odkupi pravice, film razmrcvarijo, zmeljejo, začinijo s plastiko in občinstvu ponudijo v žvečenje še en neprebavljiv hamburger.

Drugi: tudi korejskim filmarjem zmanjkuje sape, zato masovno predelujejo filme in tudi tu rezultati niso vedno užitni. Pa naj predelajo japonski »Ringu« ali švedske »Kopps«, žal tudi Korejci niso vsemogočni.

So pa presenetljivi. Ker se nikakor ne morem otresti občutka, da so si za »Dobrodošli v Dongmakgol« poiskali navdih - pri nas. Natančneje v Štiglicovi »Dolini miru« iz leta 1956.  Za tiste, ki ga še niste videli, čisto na kratko: med drugo svetovno vojno sestreljeni ameriški pilot Jim naleti na dva otroka, ki iščeta dolino miru. Najdejo partizane, Jima ubijejo Nemci, otroka pa dolino miru iščeta naprej.

V »Dobrodošli v Dongmakgol« sestreljen ameriški pilot Smith, pade v dolino miru v času korejske vojne. Pravzaprav pade na goro miru. Dongmakgol je namreč hribovska vasica, pozabljena od boga in države; vaščani ne le da ne vedo za bratomorno vojno, tuje jim je kakršnokoli nasilje in tako delujejo kot trop dobrodušnih tepčkov - ali nedolžnih otrok.

Seveda se v Dongmakgol zatečeta še dve skupini vojakov, severnih in južnih, tako, da je zmeda popolna. Med grožnjami in merjenjem moči uničijo vaško ozimnico, zato se oboji odločijo, da bodo vaščanom pomagali pri delu na poljih. Ko odložijo uniforme, se med njimi zabrišejo ideološke razlike in ugotovijo, da je okopavanje krompirja težko delo v vseh sistemih.

Čeprav nam začetek filma ponuja mučne vojne scene, pa prihod v Dongmakgol omehča tudi scenarista. Ne manjka duhovitih prizorov, ki so posledica naivnosti vaščanov, še posebej vaškega intelektualca, ki poskuša komunicirati z ameriškim pilotom. Komično butasti izpadejo tudi vojaki, ko ugotovijo, da ne vedo kdo je pravzaprav začel vojno.

Ni dvoma, da je film mestoma patriotično patetičen in da zvesto sledi "sončni politiki", doktrini, ki jo v Južni Koreji izvajajo od leta 1998, s ciljem, da bi se jug in sever ponovno miroljubno združila. "Sončna politika" izhaja iz Ezopove basni, v kateri sta veter in sonce tekmovala, kdo bo možu prvi snel plašč. Veter je divje pihal, a se je človek le krepkeje oklepal svojega plašča. Sonce pa je le sijalo nanj, dokler mu ni postalo vroče in je prostovoljno odložil plašč.

In četudi filmu lahko očitamo patetiko in sončno politično korektnost, mu nikakor ne moremo pripisati takih neumnosti, kot mu jih ameriška kritika. Da jih film užali, ni težko uganiti - vojaki postanejo složni, ko je treba bukolično vasico ubraniti pred ameriškim nasiljem. Vsekakor prava domoljubna idila, proti kateri je kritika izvlekla svoje močno orožje - marksizem. Saj ni res, pa je. Filmu namreč očita, da temelji na zgrešeni idealistični postavki, da si ljudje ne želijo vojne in da so vlade tiste, ki naj bi jih v vojno silile. Moč množic je - tako Američani - seveda tako močna, da vlade tu nimajo kaj in kvečjemu poskušajo rešiti, kar se da. Oni že vejo kako se streže vojnam.

Štigličev pilot Jim je tisti, ki v »Dolini miru« varuje otroka; Smithu je to prihranjeno in odide v noč, ko vlogo varuha vaščanov - nedolžnih otrok - prevzame enota korejske vojske, brez severnjakov in brez južnjakov, brez rdečih komunistov in imperialističnih lakajev. Idealistične sanje? Da, vendar tudi lepe sanje. Sanj ni nikomur za očitati.

Film je prvenec režiserja Kwang-Hyun Parka, vendar je svojo morebitno neizkušenost nadomestil z odlično igralsko zasedbo. V filmu so se tako z svojimi vlogami izkazali številni najboljši korejski igralci.

Dag Kleva