Leonard Cohen

Če bi iskalo pravo glasbeno vzdušje za ta jesenski čas, bi verjetno kaj hitro pomislili na kanadskega poeta, pisatelja in seveda pevca Leonarda Cohena. A ker smo v filmski oddaji, se boste verjetno vprašali, s kakšnim opravičilom bi lahko ta markanten in nepozaben glas sodobne lirike uvrstili pod rubriko kot je Ozvočeno. Ob tem, da je nemalo filmov uporabilo njegove pesmi za glasbeno podlago, je Cohen, kar je morda manj znano, sicer priložnostno, dejaven tudi kot skladatelj filmske glasbe. Za današnjo oddajo smo se tako odločili zavrteti nekaj njegovih pesmi, ki jih lahko slišite v nekaterih bolj znanih filmskih stvaritvah.

Glasbena ustvarjalnost Leonarda Cohena, ki bo v ospredju tudi v našem prispevku, je v veliki meri zasenčila zgodnje obdobje njegovega življenja, ko je prav tako uspešno delal kot pesnik in pisatelj. Leta 1967 je v zibelki country glasbe začel svojo glasbeno kariero, kjer ga je pod okrilje vzel producent John Hammond, ki je v tem času skrbel tudi za Boba Dylana in Brucea Springsteena. Njegova prva plošča »Songs of Leonard Cohen« je naletela na pozornost predvsem ozkega, zahtevnejšega kroga ljubiteljev te glasbene zvrsti, a je že z naslednjimi albumi, s tem, da je nekoliko omehčal glasbeno podlago, pritegnil pozornost tudi širšega občinstva.

Njegove prve uglasbitve so bile pod močnim vplivom ljudske glasbene dediščine tako po vsebinski kot zvočni plati. Že v začetku sedemdesetih se je v ta glasbeni monolit prikradla popularna in kabaretistična glasbena logika. V osemdesetih je izoblikoval glasbeno formo, ki je zanj značilna še danes, to je mogočen basovski glas v ospredju, čudovita pesniška izraznost in veličastno sintetizirano-klasično glasbeno ozadje podprto z ženskimi vokali. Njegove pesmi so emocionalno težke in lirično kompleksne. Pesmi veliko dolgujejo metaforičnim besednim igram. Teme se gibajo na osi od religije, fizične izolacije do drugih kompleksnih osebnih občutij. Pripoveduje nam o ljubezni in seksu, religiji, psihološki depresiji in o zgodbah, ki jih piše glasba sama. Loteva se tudi aktualnih političnih in družbenih vprašanj.

O njegovem vplivu veliko pove podatek, da so njegove pesmi med najbolj pogostimi predelavami. Nanizal je serijo zlahka prepoznavnih hitov, ki jih vsakdo prepozna vsaj v nekaj različicah. Bird on the Wire, Hallelujah, Suzanne, Waiting for the Miracle, I'm Your Man so le nekatere izmed številnih, ki jih je sproduciral v skoraj 40 letni karieri raznolikega in kreativnega glasbenega udejstvovanja, ki je neredko označeno za pionirsko.

Depresija, ki se pogosto navezuje na njegovo ime, mu je domača, ker se tudi sam spopada s to nadlogo, zato tudi piše o njej veliko. Nekako simptomatičen je podatek, da so njegovo zadnjo kolekcijo hitov v nekem britanskem glasbenem časopisu razglasili za najbolj depresivni album vseh časov. Žanrska stigmatizacija, ki je njegovo delo naredila pripravno za uporabo v široki paleti filmskih kreacij.

Njegovo sodelovanje z svetom filma je najpogosteje omejeno na gostovanje pesmi, ki se prilegajo predvsem filmom z težjo vsebinsko tematiko in temačnejšim vzdušjem, čeprav v njegovih pesmih ne manjka pozitivnih vibracij. Leta 1986 je imel priložnost na kratko stopiti tudi pred kamere in sicer v televizijski seriji »Miami Vice«. Drugače pa ga svet filma tako rekoč ljubi. Glasbeni prispevki so slišni v filmih kot so Altmanov »McCabe & Mrs. Miller«, za katerega je prispeval kar tri pesmi iz svojega prvega albuma in se prvič izkazal tudi kot glavni skladatelj za film, za katerega je napisal še nekaj instrumentalnih točk. Danes že kultni Stonov »Natural Born Killers« kot zaščitni zvočni znak uporabi njegovo "The Future," ob tem pa je v filmu slišati še "Waiting for the Miracle," in "Anthem«. V kultnem kanadskem filmu »Exotica« Atoma Egoyana lahko slišimo "Everybody Knows" drugače pesem o stigmatizaciji obolelih z smrtno boleznijo kot je AIDS. Čutna lezbična drama Ptricie Rozema »When Night Is Falling« uporabi himnično "Hallelujah". Nepozabna je njegova intervencija v Trierjevem »Breaking the Waves« s pesmijo "Suzanne«, sicer njegovim prvi večjim hitom, ki ljubezensko poetiko meša z himničnim meditativnim religioznim slogom. Hansonov "Wonder Boys« nosi interpretacija pesmi "Waiting for the Miracle." V majhnem neodvisnem hitu iz leta 2002 z naslovom »Secretary« pa se še drugič izkaže kot skladatelj, ob enem pa filmu prispeva svojo »trans-mačistično« "I'm Your Man." Nekaj njegovih glasbenih točk pa lahko slišimo tudi v animiranem hitu »Shrek« iz leta 2001.