Charles Chaplin

Charlie Chaplin velja za enega najbolj prepoznavnih figur nemega obdobja Hollywooda. Njegova ikonoklastična podoba potepuha, možiclja z majhnimi brčicami, klobukom, zvito palico in smešno hojo, je vse do danes sinonim za filmsko umetnost.

Charles Spencer Chaplin je bil rojen v Londonu 16. aprila leta 1889. Zabavljaštvo je imel podarjeno v zibelko. Oba starša sta delovala kot nekakšna kabaretista za široko publiko. Tako se je že petletnemu Charlesu ponudila priložnost stopiti na odrske deske in tako zamenjati svojo bolehno in po ločitvi od očeta mentalno zlomljeno mater. Pri osmih je nastopil v svojem prvem musiclu. S sedemnajstimi leti se je pridružil kabaretistični, oziroma »vaudeville« skupini, kot se je temu tipu zabave reklo takrat. Leta 1910 ga je skupina pripeljala v New York. Chaplin se je odločil ostati v ZDA in leta 1913 podpisal pogodbo za »Keystone Studio«, ki ga je leto kasneje popeljal v Hollywood.

Svoj prvi film »Making a Living« je posnel leta 1914. Korak k prepoznavnemu filmskemu liku potepuha je naredil z svojim drugim filmom »Kid Auto Races at Venice«. V filmu je moral zaradi stiske z kostumi nositi nekaj številk večje hlače, zašiljene čevlje in tesno oprijet jopič. To je bila podoba, ki so jo gledalci vzljubili. V tem letu je bolj ali manj na podlagi tega lika tako posnel še 34 filmov. V letu 1915 posnetem filmu »The Tramp« je Chaplin dokončno ustoličil ta novi ikonoklastični lik potepuha, ki svoj izhod iz kadra zaključi z značilnim poskokom. Od tega leta naprej je Chaplin napisal, režiral, produciral, uglasbil in seveda igral skoraj v vseh svojih filmih. V naslednjih letih se je presedal od studia do studia in delal filme po tekočem traku.

Prelom v karieri je bila ustanovitev studia United Artists, ki ga je postavil na noge skupaj z Douglasom Fairbanksom, Mary Pickford in D. W. Griffithom. Chaplinov prvi celovečerni film je bil leta 1921 posneti »The Kid«, za katerega je skoraj v celoti poskrbel sam. Film je hkrati zabavna in tragična alegorija, ki se že začne z stavkom "A comedy with a smile--and perhaps a tear", v kateri potepuh poskrbi za zapuščenega otroka, ki ga mati iz obupa zavrže. Prvi film pod streho svojega studia je bil film iz leta 1923 »A Woman of Paris«. Film je bil polom in zgrešeni poizkus, ki mu je sledila vrnitev k preverjenemu. Vrnitev mu je uspela v klasiki iz leta 1925 »The Gold Rush«, v katerem se na sila zabaven način pokloni gonilu ameriške družbe, pohlepu po zlatu. Leta 1929  je na prvih nagradah Oskar, prejel posebno nagrado za dosežke v nepozabnem, leto prej posnetem filmu »The Circus«, zgodbi o potepuhu, ki si najde delo v cirkusu.

»City Lights« je bil prvi Chaplinov film po zvočni revoluciji v Hollywoodu. Mnogi so filmu napovedovali polom, ker je posnet v maniri nemih filmov, a so se predvidevanja izkazala za zmotna. Celo nasprotno, Chaplinu je v filmu o potepuhu in slepi mladenki, ki spregleda, z dodatkom nekaterih realističnih zvočnih efektov, uspelo nagovoriti še širši krog gledalcev in še danes velja za enega najboljših Chaplinovih filmov. Še večji uspeh je na blagajnah požel z leta 1936 posnetim »The Modern Times«. Nepozabno alegorijo nesmiselnemu modernemu življenjskemu tempu, ki ga krmilijo stroji. Zadnji vsaj delno še nemi film je bil leta 1940 posneti politično satirični »The Great Dictator«. Charles v filmu odigra dvojno vlogo. Vlogo židovskega brivca in zlobnega diktatorja Hynkela, ki ne skriva podobnosti s Hitlerjem. Chaplin je o novici, da si je Hitler film pogledal dvakrat, dejal: »Dal bi vse, da bi izvedel kaj si je mislil.«

Leta 1947 je posnel film »Monsieur Verdoux« po izvirni ideji Orsona Wellesa. Leta 1952 pa še verjetno njegov najbolj znani zvočni film »Limelight«, v katerem je ob njem zaigral njegov dolgoletni prijatelj in rival Buster Keaton. Film je prišel v redno distribucijo šele leta 1972 in bil tega leta tudi nominiran za kar nekaj Oskarjev. Po preselitvi v Evropo je naredil še dva filma. Leta 1957 je posnel »A King in New York« prav tako prvič distribuiran v Ameriki šele dvajset let po produkciji in pa desetletje kasneje še zadnji film »A Countess from Hong Kong« z Marlonom Brandom in Sophio Loren v glavnih vlogah, ki pa je pomenil  enega redkih Chaplinovih polomov. Zgodbo o diplomatu, ki se zaljubi v prostitutko je komentiral takole: »Če tega filma ne marajo so pravi idioti..kako je lahko katera  zgodba boljša kot je ta.«

Skozi kariero se je otepal številnih škandalov. Obtoževali so ga tako za nezakonske otroke, kot tudi za to, da je komunist. V štirih zakonih se mu je rodilo 11 otrok. Poročal je zelo mlada dekleta pri čemer je bila najmlajša Lita Grey stara komaj 16 let. Leta 1943 se je poročil z takrat 18 letno Oono Chaplin hčerko znanega dramatika Eugenea O Neilla. Rodila mu je osem otrok. Utrujen od političnih in moralnih spletk, se je leta 1952 preselil nazaj v Evropo. O Ameriki je takrat zapisal: »Amerika mi ne koristi več, tja ne bi šel nikoli več, pa četudi bi imeli za predsednika samega Jezusa Kristusa«. Do svoje smrti je živel v Švici. Svoje spomine je pod naslovom »My Autobiography« objavil leta 1964. Leta 1972 se je vrnil v Hollywood po častnega Oskarja, s katerim so se mu zahvalili za njegov neprecenljiv prispevke filmski umetnosti. Leta 1975 je bil povišan v viteza Britanskega Imperija. Umrl je v spanju na božič leta 1977.

V nasprotju z na videz burnim življenjem na filmu in izven njega, je bil Chaplin zasebno precej miren mož, ki se je vedno držal bolj zase. Imel je problem z svojim neizmernim bogastvom, ki ga je v veliki meri prepustil svojim potomcem, sam pa je užival v dokaj povprečnem standardu. Sam je nekoč omenil, da je luksuz najtežja stvar na katero bi se moral kdaj navaditi. To je verjetno v precejšni meri posledica težkega otroštva, v katerem se je spopadal z revščino in mentalno nestabilno materjo, očeta alkoholika, pa praktično ni poznal.

Charlie Chaplin velja za enega največjih filmarjev v zgodovini, katerega filmi navkljub preteklim letom ne izgubljajo očarljivosti. Skozi lik revnega in osamljenega potepuha, ki ne izgublja življenjskega optimizma in vedno najde pravo pot, je z svojimi filmi v marsikomu vzbudil voljo do življenja. Nihče ni naredil toliko za vzpon filmske komedije med čislane umetnosti, še pomembneje pa je morda to, da je naredil film za sredstvo emocionalnega izraza, kar je to umetnost enkrat za vselej potegnilo iz žrela golega zabavljaštva