Ang Lee

Ime Ang Lee se zahodnemu filmskemu gledalcu že kar nekaj časa ne zdi nič več eksotično. Vedno znova ko so na sporedu velike filmske nagrade, je njegovo ime v ožjem krogu kandidatov za ovenčanje. Pri tem je predvsem eno dejstvo vredno nadaljnjega premisleka. Kako je pogled tega, leta 1954 na Tajvanu rojenega režiserja, postal tako relevanten za zahodno kinematografijo?

Vsaj zdi se, da je odgovor preprost. Po zaključku šolanja na Nacionalnem Tajvanskem kolidžu se je odločil za nadaljevanje študija v ZDA. Leta 1975 se je vpisal University of Illinois, kjer je diplomiral iz gledališke režije, tekom izpopolnjevanja ob boku Spikea Leeja na Newyorški univerzi, pa je dodal še diplomo iz filmske režije. Sprva se je Lee, sicer manj uspešno, lotil pisanja scenarijev. Leta 1992 mu je končno uspelo iznajti vzorec kako se kot priseljenec adaptirati v zahodni miselni sistem. Da, »prava stvar« je kar sama »kulturna adaptacija«, kar je tudi tema njegovega režijskega prvenca »Pushing Hands«. Toda pravo odkritje je postal šele z naslednje leto posnetim gejevskim filmom »The Wedding Banquet«, ki besedno zvezo »kulturna adaptacija« popelje v povsem nove dimenzije. Ob drami, ki jo sproža problem asimiliranja v zahodno družbo, doda še problematiko spoprijemanja z družbenim neodobravanjem homoseksualnosti, vse skupaj pa zaokroži z lahkotnim in šarmantnim humorjem, ki ga prinese situacijska zmešnjava, v kateri se v ameriško družbo asimilirani homoseksualni Tajvanec zavoljo staršev poroči, da bi tako obdržal svojega ljubimca. Film je pomenil prvi Leejev naskok na filmski Olimp. Za film je med drugim prejel prvo oskarjevsko nominacijo in zlatega medveda v Berlinu. Že v naslednjem projektu iz leta 1994 »Eat Drink Man Woman« je recept svojega uspeha razvil še do večje kompleksnosti. Zgodba tokrat govori o tajvanskem kuharskem mojstru, ki se ponaša z tremi čudovitimi odraslimi hčerami. Življenjski ritual se spleta okrog skupnega nedeljskega kosila in njihovih ljubezenskih prigod. Ta šarmantna filmska poema, mu je prinesla drugo nominacijo za tujejezičnega Oskarja. Nekje v tem času je verjetno Lee že ugotovil, da če bo snemal samo kulturo, ki jo lahko prepozna kot svojo, ne bo tako uspešen kot bi lahko bil, če se loti zahodu bolj domačih tem. Film iz leta 1995 je tak prav vsakem pogledu. Klasična evropocentrična smrkava romanca Jane Austen »Sense and Sensibility« se je zdela nadvse bizarna izbira za režiserja Leejevega profila, a spet samo na površju. Ang Lee je s svojem edinstvenim multikulturnim čutom, ponovno videl globlje. Film, ki je predstavil Emmo Thomson kot scenaristko in Kate Winslet kot igralko oskarjevskega profila, pomeni eleganten triumf izgube razuma v čutnosti, za katerega nihče ne bi mogel reči, da ga je posnel azijski režiser. Lee je našel pravo razmerje med detajlom in univerzalnostjo, ki je razumljiva povsod po svetu. Njegov pogled na zahodno kulturo je kot oko sodobnega popotnika - kozmopolita, ki se zvedavo sprehaja po tem našem, vedno manjšem svetu. Ker do obisti pozna obe dominantni civilizaciji iz te vednosti izpeljuje svoje univerzalne filmske podobe. Nedvomen vrhunec izraznosti in opisanega motrenja sveta je leta 1997 posneti »The Ice Storm«. Film, ki je Američane na najbolj intimen način poučil o njihovi kulturi. Lee je mojstrsko postavil zrcalo ameriški malomeščanski družbi in hkrati po zen-budističnem načelu pustil toku tok. Skratka kinematografija »najmanjšega upora«. Klasičen Leejev pristop do filma je medtem postala raziskava, ki jo dovrši z vrhunskim končnim izdelkom. Po tem filmu je tako pričel priprave za novi vrhunec. Leta 1999 se je bolj ali manj neuspešno poskusil v vesternu »Ride with the Devil«, nakar je leto kasneje izkušnje pridobljene na tem projektu prenesel v svojo otroško fantazijo, ki se je tkala skozi podobe Hongkonških wu-xia filmov, ki jih je kot mladostnik gledal na velikih platnih rodnega Tajvana. Uresničitvi teh fantazij je film »Crouching Tiger, Hidden Dragon« in pomeni Leejev naslednji filmski presežek. Z najbolj optimalnim združenjem obeh svetov – zahoda in vzhoda, je pred oči vesoljstva postavil zahodno zgodbo ovito v celofan vzhodnega »mečevalskega« filma. Kombinacija, ki mu je ob 10 nominacijah med drugim končno prinesla Oskarja za najboljši tuji film. Naziv, ki ga je pred tem že dvakrat neuspešno naskakoval. V novem tisočletju se je opogumljen z to nepozabno izkušnjo, lotil Hollywoodskega »mainstreama«. Leta 2003 se je tako poprijel »Hulka« - mogočnega zelenega velikana posnetega po znameniti stripovski in televizijski predlogi. Ob klasičnih popkornovskih efektih je film obogatil z freudovsko kompleksnostjo in s tem spravil v zadrego marsikaterega gledalca. Film mu je pobral veliko moči in tudi ugleda, zato se je letos po letih abstinence vrnil z naslednjim vrhunskim izdelkom, ki - izvzemši Hulka - ponovno kaže na kontinuiteto v njegovem filmskem ustvarjanju. Brokeback Mountain lepo zaokroža njegov dosedanje delo. Na enem samem mestu združi vse presežke, ki krasijo njegov filmski izraz in pripovedno moč. Film letos upravičeno velja za favorita na Oskarjih in verjetno kaže na to, da Ang Lee tokrat vendarle ne bo samo opazovalec iz parterja, kjer ima sicer vsako leto že rezerviran sedež. Clint Eastwood bo letos slavnostno zarohnel: »and the oskar for best Achievement in Directing goes to --- Ang Lee. Dodajmo -- Well deserved…