Robert Altman

Po tem, ko je letos marca končno prejel Oskarja za življenjsko delo, bi lahko zares samo v šali dejali, da se je končno lahko mirne vesti poslovil eden velikih iz sveta filma, Robert Altman. Davnega leta 1925 v Kansas Cityju rojeni režiser, ki se ga bomo sicer samo po krivici spominjali po neštetokrat ponovljenem megahitu Mash, je v svoji dolgi karieri ustvaril prav poseben filmski jezik, v katerem je storil marsikaj, predvsem pa na glavo obrnil estetiko Hollywooda ali evropeiziral filmsko industrijo, kot se je izrazil Štefančič junior. Ali kot se je domiselno spomnil nek tuj novinar: Hollywood ni izgubil le enega svojih večjih mojstrov, ampak tudi svojega velika kritika, ki je pravzaprav v vseh svojih delih obrnil hrbet povprečnemu filmskemu očesu. Neposredno pa se je lotil industrije zabave v filmu »Igralec« iz začetka devetdesetih. V tem domiselnem filmu, ki ga je težko žanrsko opredeliti, saj gre za več kot samo srhljivko, je jasno povedal, kaj ga v eri novega Hollywooda najbolj moti. A to, kar ga moti, je tudi neposredno vključil v svoj film, da bi svojo kritiko še jasneje ilustriral: film ima nešteto zvezd, srečni konec, erotiko in še kaj.

Ko smo že pri ilustracijah, lahko rečemo, da je bil Altman v prvi vrsti slikar. Niso ga zanimale zgodbe, ampak družbeno tkivo, pojav, gibanje, obdobje ali prerez družbenega razreda. V Nashvillu se loti kritike ameriške gonje za uspehom, slavo, v Pret-a-Porter ilustrira modno industrijo, v Igralcu, kot že rečeno, filmsko industrijo, v Mashu vse neumnosti vojne birokracije, v Kratkih zgodbah se loti malih ljudi v Los Angelesu in podobno tudi v neštetih drugih filmih. Zgodbe so pri tem igrale postransko vlogo, bile so nekakšne karikature, oporne palice za poslikavo tistega, kar je želel Altman povedati, sama estetika pa je bila nelinearna, pogosto prepletena z nekaj zgodbami hkrati, z dolgimi, počasnimi kadri, posnetimi v glavnem v srednjem planu. Zaradi svoje estetike se v svojih filmih odreče tudi glavnemu junaku in ga zamenja le s številnimi glavnimi liki, ko pa že ima kakšnega junaka, mu ta naziv nekako ne pristoji najbolje. Njegove edine zvezde so bili le njegovi filmi. 

Filmski režiser je postal precej pozno. Pred tem je bil vse živo: pilot bombnika, zavarovalniški zastopnik, neuspešni poslovnež v številnih podjetjih in celo izumitelj – med drugim tudi neuspešne naprave za tetoviranje psov. Kot filmar se je uvajal na številnih uspešnih tv serijah v šestdesetih, dvakrat je režiral celo pri kultni seriji »Alfred Hitchcock Presents«, a ga je baje gospod »Psiho« nagnal. Ta stik je pomemben tudi zaradi tega, saj sta tako sodelovala dva kultna režiserja, velika mojstra, ki nista nikdar v svojem življenju prejela Oskarja za režijo. V svet filma je vstopil silovito. Leta 1969 je sprejel scenarij za MASH, ki ga je pred tem zavrnilo kar nekaj režiserjev. Še sreča, saj bi bili morda drugače prikrajšani za neverjetno bogat in inovativen umetniški opus, ki je v 55-letni karieri obsegal kar 86 filmov, poleg tega pa je produciral še 39 filmov in napisal 37 scenarijev.

Tako kot mnogi drugi umetniki, je imel tudi Altman svoje dvige in padce. Predvsem osemdeseta so bila zanj tako umetniška kot tudi finančna polomija, poskusil pa se je tudi na gledališkem odru. Ponovno se je vrnil v devetdesetih, s celo vrsto mojstrovin, kot so Igralec, Kratke zgodbe, za katere sam meni, da so njegovo najboljše delo, Gosford park in z mnogimi drugimi. Snemal je do zadnjega – letos smo gledali njegov zadnji film, komično dramo »Radijski šov«, ponovno z zvezdniško zasedbo - in bil zvest svojemu nekdanjemu cilju, vsako leto posneti vsaj en film. No ja, skoraj. Kakšno leto je tudi počival, še posebej zadnja leta, ko je živel s presajenim srcem štiridesetletnice. Umrl bi naj za posledicami raka, ki ga je skoraj do smrti spretno skrival, saj se je bal, da ga zaradi tega nihče več ne bi hotel najeti. S tem lahko uvrstimo Altmana ob bok režiserjev, kot sta bila npr. Hitchcock ali Kurosawa, za katere je bil film tudi njihovo življenje