# A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z

Michael Davis 

Shoot 'Em Up

(Postreli jih!)

(2007)

Ko na pročelju Koloseja ali kakšnega drugega filmskega zabavišča ugledamo reklamo, na kateri se izpisuje naslov novega filma Clivea Owena z naslovom »Shoot 'Em Up« ali po naše »Postreli jih«, si ne moremo predstavljati, da bi ta akcijska parodija v svoji vsebini skrivala kaj, kar bi nas utegnilo zanimati. Pa vendar se za film v režiji Michaela Davisa in z cenjenima Paulom Giamattijem in Monico Belluci v stranskih vlogah izkaže, da smo ga po oblačilih sodili prehitro.

Skrivnostni g. Smith, čigar zgodovina in ozadje sta neznana, se odloči rešiti neznano nosečnico, na katero se spravi ducat profesionalnih morilcev. Čeprav nesrečnica ne preživi, g. Smith ostane sam z dojenčkom in legijo ubijalcev za svojimi petami. Vprašanja dežujejo kot dež: kdo je bila nesrečna mamica? Zakaj hočejo umoriti dojenčka? Kdo je umor naročil? Za kakšno afero gre?

Jasno je, da so zgornja vprašanja zgolj retorična, saj so pravzaprav popolnoma nepomembna. Povejmo le, da Clive Owen še enkrat beži pred neskončno točo metkov z dojenčkom v naročju, popolnoma enako kot v futurističnih »Otrocih človeštva«, le da se tokrat iz te svoje vloge na debelo norčuje.

Film »Postreli jih« je enocelična teflonska radirka možganov, ki je videti kot bi bila narejena po računalniški igri, a je hkrati v svojem akcijskem delu tako pretirana, da se spogleduje z absurdom. Ne, tak film ne more biti posnet po računalniški igri niti ni mogoče po njem ustvariti igre. Čeprav so osnove zanjo pripravljene – nenehna akcija od minute 1 pa prav do konca –, gre film preko vseh meja, tako tehničnih kot vsebinskih. Stripovsko animirana bizarnost poskrbi sicer za salve smeha, prav tako se ni bati, da se bo film izpraznil po prvih 15 minutah, a v nekaterih prizorih gre že tako daleč, da se gledalec upravičeno sprašuje, kako je mogoče, da so tako subverziven in politično nekorekten film sploh posneli. Da se razumemo, povprečnemu gledalcu zavitemu v običajni hollywoodski celofan so producenti s filmom »Postreli jih« napravili uslugo, čeprav so verjetno jedli nore gobe, ko so mu dali proračun in zeleno luč. Ne gre za to, da film meje zgolj preseže ali jih prestavi za pedenj naprej. Nikakor. Film gre v takšne ekstreme, ob katerih so Tarantinovi filmi videti kot dolgočasni recitatorji na kakšni zadušnici, John Woojevi pa kot depresivne monološke drame o umirajočih duhovnikih. Čeprav »Postreli jih« temelji ravno na sceni iz Woo-jevega »Hard Boiled«, pa njen koncept »ekstrapolira« onkraj sprejemljivega. Ne samo, da smo presenečeni ob takšni količini brezkompromisnega epskega razčefuka (pade natančno 100 trupel), temveč smo še bolj presenečeni, da so naši vrli distributerji imeli jajca to odkupiti. Vaš kronist si ga je ogledal v popolnoma prazni dvorani, kar niti ne preseneča – publika, ki je takšne filme požirala v 70-ih, je nad politično korektno plastiko multipleksov že zdavnaj obupala. Film bo v svojem kino teku prinesel le izgubo, a bo ob izidu na DVD-ju verjetno takoj postal manjši kult neke težko določljive specifične subkulture. »Postreli jih« je točno to, kar so letos poleti hoteli biti »Transformerji«, pa jim kljub desetkrat večjem proračunu ni uspelo: brezmožganska non-stop akcija, ki je celo zabavna in mestoma vzgojna za mladino: kajenje je škodljivo, raje jejte korenje, ker je zelenjava zdrava. Le opozorilo: film ni primeren za nežne in občutljive dušice, pa tudi kakšni mladi starši znajo ob v filmu prikazanih precej nekonvencionalnih metodah starševstva pasti v nezavest.  

Matej Frece