Rambo

(2008)

V aktualni recenziji seciramo vrnitev Johna Ramba. Novo filmsko različico o slavnem vietnamskem veteranu režira in v njem ponovno zaigra Sylvester Stallone, ob njem pa lahko v tem akcijskem filmu spremljamo še Julie Benz, Paula Schulzea, Grahama McTavisha in druge.

John Rambo živi odmaknjeno in malodane meniško življenje v džungli blizu Burme. Odklopljen od sveta in predvsem od sebe, se na moč upira pomagati skupini misijonarjev, ki bi radi, da jih popelje v nevarno Burmo. Kljub temu klone in po pričakovanjih se zgodi najhujši scenarij: vas domačinov pobije vojska in ugrabi misijonarje. Čeprav se jih odpravi reševat skupina plačancev, je pravzaprav Rambo tisti ključni element, ki bo poskrbel, da bo pravici zopet zadoščeno ...

Po izgubi spolne identitete v devetdesetih in prvi polovici tega desetletja, se moški znova počutijo moški. Jokanje, objemanje, cmeravost, razumevanje in feminilna nežnost niso več v modi, zdaj ženske spet hočejo prave arhetipske kromanjonske dedce. Adijo Di Caprio, pa čeprav se bomo v pomanjkanju novih akcijskih junakov morali zadovoljiti z reciklažo že malce pozabljenih starih prdcev kot so Stallone, Willis in Ford. A nič ne de. Bolje McClane, Rambo, Rocky in Indiana Jones, kot pa Hugh Grant s pištolo. Zdravo, zelo smo vas pogrešali.

V tej retro modi je kot eden ključnih likov ponovno vzletel Rambo. V nasprotju z Rockyjem, kjer je pred dvema letoma ostarelost lika in Stallona samega igrala ključno vlogo oz. bila prednost filma, je Rambo nekako brezčasen lik, ki bi verjetno brez težav v zrak poslal pol planeta tudi pri starosti 80 let.

Zgodba je seveda precej črno-bela, tanka kot hostija in v primerjavi s tremi predhodniki izpred 20 in 25 leti, karseda destilirana le v svojih najbolj ekstremnih delih. Negativci so zlobni kot le kaj, Rambo pravičen in moder bolj kot sam bog, akcija pa ... hm ... akcija pa je šokantno pretirana. Toliko krvi in utrganih udov nismo videli niti v »Reševanju vojaka Ryana«. Ne, kamera ne preklopi, ko kdo stopi na mino, niti takrat ne, ko ljudi cefra na pol ali na ducat različnih letečih kosov. In na tak način umre več kot 250 ljudi. Orgija smrti in špricanje krvi je tako ekscesivno, da bo kri dejansko tekla po platnu navzdol in v kinodvorano. A vse to z razlogom: da pri gledalcu vzbudi gnus do nasilja in ubijanja, hkrati pa se takorekoč filigransko sklada s trenutnim konceptom šokiranja – kar je še edini način, da se pretrese današnjo otopelo in vsega navajeno kino publiko. Ne, tokratni Rambo ni takšna risanka kot tretji del, v katerem sta z učiteljem peš napadla celotno sovjetsko oklepno divizijo in jo tudi premagala. Seveda se pri tem poraja vprašanje: ali je onkraj šoka sploh še kaj filma? Je Rambo 4 morda zopet dobra drama o ameriški družbi, ki svoje strenirane vojake zavrže, ko jih ne potrebuje več? Odgovor: tako kot drugi in tretji del, se tudi četrti del tovrstnih tem skorajda ne dotika.

Rambove travme so še vedno enake: noče biti to, kar v resnici je, torej strenirana mašina za ubijanje, a ker ne zna biti nič drugega, se odloči biti nič. V tem pogledu četrti Rambo v zadnjih dveh minutah prinaša vsaj nekakšen zaključek junakove življenjsko dolge dileme, ko se na koncu le sprejme za takšnega kot je, in - kot se to običajno dogaja v psiholoških procesih – takoj ko se neha bati ter svoj strah sprejme in zaobjame, se slednji razblini.

Rambo se je končno vrnil domov.

Matej Frece