![]() |
|
|
|
|
|
# A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z Lukas Moodysson Lilja 4-ever (Za vedno Lilja) (2002) Rammstein – Mein Herz brennt Nun
liebe Kinder gebt fein acht Kriticizem, posebej ta filmske sorte, je v svojem jedru paradoks na mestu. Ubesediti podobe je naloga, ki ne more imeti srčnega konca. Podobe kot jih slika film, kakršenkoli že ta bil, je zato primarno treba izkusiti na lastnem očesu, seveda pa vam kritik lahko olajša izbor in morda prihrani nekaj denarja, a za kaj takega morate kritiku zaupati, ga sprejeti za mesijo svojega pogleda na svet, kar je odgovornost, ki je ne bi upal nositi noben zaresen opazovalec življenja. Če pa film vzamemo kot referenco za nek zgled ali za jedro kanaliziranja neke določene sporočilnosti, je mesto tako imenovanega kritika že bolj verodostojno in na mestu. V tem poslanstvu in samo na tej ravni lahko skupaj sprejmemo poetično sladkobne besede, ki bodo pele hvalo filmu Lilja za vedno, filmu ki smo ga v preteklem tednu imeli priložnost spremljati v programu mariborskega kina Udarnik.
Lilya 4 ever je resnična zgodba, ki kaže na usodo premnogih mladih deklet in neredko tudi fantov, ki se v želji po golem preživetju naivno podajo v prostitucijo. V logiko kapitalizma, kjer velja razmerje povpraševanja in ponudbe, padejo na najbolj okruten način. Pohlep ljudi, ki jih obkrožajo in njihova lastna sebična želja po varnosti, jih slednjič pripelje na naš začetek. Potem, ko so poteptali vsakršno človeško dostojanstvo, rešitev vidijo samo še v propadu do obupa objektiviziranega telesa in osvoboditvi v metafizično fantazijo. Na trnovi poti do tega trenutka, ki avtorja spreminja v nezamisljivega sadista, gledalcem gorijo srca.
A
Lukas Moodysson
ni sadist, je nepopravljivi realist in v tem je dodatna vrednost
srečanja z njegovim tretjim, leta 2002 posnetim celovečercem. Za spomin,
tudi njegova predhodna Fucking Amal in Skupnost odlikuje visok čut za
realizem in bogata socialna sporočilnost. Zgodba je inspirirana po
resničnem dogodku mladoletne Rusinje, ki si je zaradi prisilne
prostitucije v Stockholmu vzela življenje. Primer je na švedskem vzbudil
precejšno medijsko pozornost, kar je slednjič napeljalo
Lukasa Moodyssona,
da je zgodbo tudi posnel. Mnogo nas je, ki smo mu za to hvaležni.
Problematika, ki jo obravnava, je s pristopom novih, pretežno vzhodnih
članic k Evropski uniji postala še bolj otipljiva, a zavoljo tabuja in
tihe privolitve, ki jo prostitucija nosi v svoji zgodovinski zapuščini,
ljudi nikakor ne napelje k reševanju te problematike na pravem koncu.
Film problema ne poskuša reševati, nanj opozarja na podvojen način,
uvodno arijo o gorečem srcu lahko v tem smislu razumemo na dva načina;
srce se nam trga ob takšnih usodah, pa tudi ob tem, da smo nemočni.
|
|
© 2006 Zofijini