Juno

(2007)

O filmu »Juno« smo v tej oddaji že toliko govorili, da je res že skrajni čas tudi za njegovo recenzijo. V tej z Oskarjem za najboljši scenarij nagrajeni črni komediji Jasona Reitmana blesti mlada Kanadčanka Ellen Page, ob njej pa zelo dobro svoje delo opravljajo še Michael Cera, Jennifer Garner in Jason Bateman.

Juno je lepa, radoživa, pametna in radovedna 16-letnica, ki je za nameček še ostra kot britev. Kljub tem lastnostim ali pa ravno zaradi njih po nesreči zanosi s sošolcem, do katerega niti ne goji nekih pretiranih ljubezenskih čustev. V nasprotju z njo pa je on seveda v njo na smrt zaljubljen. Jasno, na sporedu se takoj pojavi splav, a preden pride to tega usodnega dejanja, se Juno premisli in se odloči oddati otroka v posvojitev. Kmalu najde primeren par, ki pa je tako idiličen, da se Juno boji, da ne more biti resničen. In res, misel na otroka med bodočima posvojiteljema povzroči, da vse zatajevane razlike med njima privrejo na dan. Soočita se z dejstvom, da ne samo, da ne bosta imela družino, temveč je na nitki celo njuno razmerje. Medtem pa Juno postaja vse bolj okrogla, otrokova prihodnost pa vedno bolj negotova ...

Prvo vprašanje, ki se ob zgornji vsebini in pogled na žanr filma postavi, je: kako si kdorkoli upa narediti komedijo iz tako občutljive teme kot je najstniška nosečnost? In seveda: ali je sploh mogoče narediti komedijo iz tega? Tema je namreč preveč resna, praviloma se jo jemlje kot preveč tragično, da bi se dalo iz nje ponorčevati.

Brez skrbi, film kot komedijo prodajajo le oglaševalski oddelki, medtem ko v filmu ni smešnih prizorov oz. tudi če naj bi bili, niso smešni. Recimo raje, da se film s to občutljivo tematiko ukvarja na veliko bolj lahkoten način, kot smo bili tega do sedaj vajeni. Najstnica noseča? Ah, no ja, pa naj pride novo življenje, če že hoče. Ne skačemo ravno do stropa od sreče, ampak bomo že nekako zvozili. Vse stvari se zgodijo z namenom, a ne. Bo že nekako. To je nekako zenovska ideja tega filma, ki se seveda konča precej idilično in prav nič zateženo. Ob tako strpnih reakcijah staršev in okolice bi bil svet marsikdaj res veliko lepši.

Za nameček se naučimo še to, da so odrasli moški praviloma na mentalnem nivoju najstnika in odrastejo šele takrat, ko izgubijo lase, medtem ko so ženske duhovno veliko bolj razvite in točno vedo, kaj je v življenju pomembno - otrok in družina, jasno.

Prodajna točka filma je najstniška nosečnost, to pa je tudi edina stvar, ki izstopa. Vse ostalo v filmu je kot na avtopilotu in kot tak, film ne nudi prav nobenega presežka. Pravzaprav zna biti hitro pozabljiv, če ne celo mestoma dolgočasen. Ampak tele vrstice piše oseba, ki še ni izkusila radosti starševstva, a je na lastne oči velikokrat videla, kako se je ob rojstvu potomca popolnoma zmešalo tudi sicer zelo hladnim, racionalnim in umirjenim osebam, celo zadrtim cinikom, zato dopušča zelo verjetno možnost, da je v svoji omejenosti spregledala bistvo filma. Moč rojstva je očitno najmočnejša sila na svetu, kajti samo tako si lahko razlagamo nesluten uspeh tega povprečnega filma. Da je po glasovanju gledalcev postal 182. najboljši film vseh časov, se namreč upira vsaki logiki in merilom, kako naj bi izgledal vrhunec filmske umetnosti. A kot rečeno, kaj ima logika opraviti s trenutkom, ko postaneš starš? Prav nič.

Matej Frece