Horton Hears a Who!

(2008)

Obdukcijo filma enkrat za spremembo posvečamo animiranemu filmu, ki ga v teh dneh lahko spremljamo v naših kinematografih. V režiji Jimmya Haywarda in Stevea Martinoa je nastal risan film z naslovom »Horton Hears a Who!«, v katerem glasove posojajo Jim Carrey, Steve Carell, Carol Burnett, ki pa jih slovenski gledalci ne bodo imeli priložnosti slišati.

Slonček Horton nekega dne z zrna praha slučajno zasliši glasove. Kmalu ugotovi, da na tem zrnu praha živijo ljudje. Ker jim, tako majhnim kot so, grozi uničenje, se odloči, da jih bo zaščitil za vsako ceno. Zrno praha nosi naokoli, se pogovarja z njegovimi prebivalci in jih varuje pred vsem hudim. Toda Hortonove gozdne so-živali se ne strinjajo z njegovo teorijo, da obstajajo bitja, ki so tako majhna, da so nevidna za oči. Za vsako ceno ga skušajo spraviti k pameti in mu iz glave izbiti te čudne ideje. Toda Horton se ne da kar tako in kmalu se znajde na begu pred jastrebi ... Usoda mikroskopskega sveta je na nitki.

Dr. Seuss, ki v ZDA velja za klasičnega pravljičarja, nekako tako kot v Evropi Andersen ali brata Grimm, je pri nas dokaj neznan avtor. Šele zadnjih deset let, kot posledica amerikanizacije naše kulture, postaja bolj znan, predvsem zaradi filmskih predelav njegovih klasik. Kdo se, recimo, ne spomni Grincha, ki je pred osmimi leti od same zlobe ukradel božič? Pa Mačka s klobukom? In še bi lahko naštevali. Risanka Horton je tako še ena v seriji ekranizacij, tokrat kot risanka. Mimogrede, v kinih ne boste slišali Jima Carreyja ali Steve Carella, kajti tokrat se predvaja samo in zgolj in le različica sinhronizirana v slovenščino. Original bo potrebno »pridobiti« po kakšnih drugih kanalih, kajti nekajmesečno čakanje na DVD je namreč v teh časih, ko se poudarja instantna zadovoljitev od preobilice vsiljenih vsebin na vsakem koraku, takorekoč absurdno.

Za računalniške risanke nove ere je značilno, da imajo praviloma več plasti. Najbolj izpostavljena je seveda otroška, medtem ko naj bi starši v kinih bolj ali manj le zehali. A na srečo Horton ne spada v to kategorijo. Resda je plat za odrasle precej meglena in skrita, a je vseeno prisotna. Hortonove dogodivščine so po otroško nanizane kot serija skečev, ob katerih bodo petletniki izjemno, izjemno uživali, medtem ko za starše ne bo težav, če v kinu zakinkajo za pol ure – zgodba namreč na sredini enostavno obstoji.

Odrasla plat risanke se precej globoko skriva v zastavljeni premisi: po eni strani je Horton analogija radovednega znanstvenika, ki ruši ustaljena toga dogmatična pravila - zato je preganjan s strani jastrebov in je kot Giordano Bruno malodane skurjen na grmadi, po drugi strani pa se morajo mikroskopski prebivalci zrna prahu Zemlja soočiti in sprijazniti s dejstvom, da obstaja bog, ki ima njihovo usodo v svojih rokah. In ne le to: ta bog je prav tako poln napak kot oni sami. Takšna antropomorfizacija boga je seveda popolnoma zgrešena, a ljudje pač nismo v stanju dojeti stvari, ki nam niso vsaj malo podobne. Kadar raziskujemo, ne iščemo novih stvari, temveč le ogledala, v katerih se lahko prepoznamo – enostavno zato, ker drugih nismo v stanju niti prepoznati, kaj šele razumeti. Žal se risanka Horton v to ne poglobi preveč ter se zadovolji s klasično premiso o bogu narejenem po »človeški« podobi, ki se obnaša kot razvajen egocentrik.

Matej Frece