# A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z

Fernando Meirelles

Constant Gardener

(Zvesti vrtnar)

(2005) 

Diplomacija naj bi se spretno, okoliščinam ustrezno ukvarjala z zunanjo politiko. A kakšna je njena resnična vloga v današnji moderni(?) družbi, v  vsakdanjiku, ki mu vlada kapital in kjer so za zidom finančnih interesov zakrite osnovne človekove pravice? Diplomati naj bi bili ljudje, ki se borijo za globalno kohezijo. S širokim spektrom razmišljanja naj bi pretanjeno komunicirali in polemizirali, sprejemali razumne kompromise, iskali rešitve v dobro vseh… A to še zdaleč niso! So le »plačanci«, tako ostudno slinavi, da bolj kot na dostojnega človeka spominjajo na žival, ki v samoobrambi izloča lepljivo snov. So stroji, delujoči v dobro svoje lastne kariere, in predstavljajo stališča podjetij ali države katere ukaze izpolnjujejo. 

Eden takšnih je tudi Justin, ki ga v filmu Zvesti vrtnar igra Ralph Fiennes. V svojih pogledih je za odtenek bolj odprt od preostale diplomatske črede. Če ne bi bil tak, ne bi spoznal svoje kasnejše žene Tesse. Filmsko dobro vilo – tisto, ki v nas budi upanje, da vendarle še ni vse izgubljeno - uteleša Rachel Weisz. Svojevrstna »fatalka« in dolgočasen poslovnež se ob nekem konfliktu povsem naključno spoznata in napleteta romanco. Čeprav sta med seboj povsem različna, se noro zaljubita in drug od drugega črpata to, kar jima manjka v življenju. Justin s Tesso seže po voljo do življenja in upora, ki je sam v sebi ne najde. Tessi Justin daje varnost in zavetje, ki si ju zaželi po vračanju s pogostih vihravih ekspedicij v osrčje Afrike. Navidez neroden par se tako napaja, navkljub nasprotjem v načinu razmišljanja in življenjski filozofiji, in ne prazni, kot bi morda lahko površno sklepali.

Filmski tempo režiserja Fernanda Meirellesa je neusmiljen. Prijalo bi sicer nekoliko počasnejše nizanje dogodkov, da bi se gledalec lahko sočasno povsem predal epskim razsežnostim zgodbe ter estetskim posnetkom čudovitega afriškega ozemlja. Novi dogodki, ki s seboj prinašajo nove zaplete, se namreč hitro vrstijo. Režiser primarno usmerja pozornost na kompleksne politične odnose med Veliko Britanijo in Kenijo, ki jih intenzivno oblikuje ozadje ekonomskih interesov. Vzporedno teče manj resnoben, a zato nič manj kompleksen prikaz partnerskega osebnega odnosa in soočanja z izgubo ljubljene osebe. Zato bi lahko britanski celovečerec žanrsko opredelili kot romantično-politični triler. Tako opredeljen je prejel že številna priznanja, med drugim tudi vse tri najpomembnejše nagrade britanske neodvisne kinematografije: za najboljši film, glavno moško in glavno žensko vlogo. Povsem dostojno je nasledil lansko zmagovalno stvaritev, izredni film Vera Drake Mika Leigha. Scenarij, glasba, režija in igra celovito in zelo prepričljivo podajajo strogo kritiko sodobne družbe, ki temelji na manipulaciji z ljudmi, najmanj zmožnimi upora.

Ob vsem navedenem zato še toliko bolj čudi, da je številno občinstvo v razprodani dvorani mariborskega multipleksa prostor zapustilo kmalu po koncu filma, veliko preden so se iztekli zaključni napisi. Kot bi gledalci želeli čimprej ubežati sporočilu filma ter kar se da hitro spet pribežati v svoj ljubi, topli domek, si zatisniti oči in počakati na ponedeljkovo jutro, ko bodo znova morali v službo in po opravkih, pomembnejših kot je razmislek o nesmislih, prikazanih v filmu. Ostal je vtis, da je imela kolosejska »popcorn« publika pokvarjen večer. Bravo Fernando Meirelles! Škoda, da ni trajalo še dlje.

 Rene Puhar