# A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z

Charlie Wilson's War (Mike Nichols, 2007) Politična komedija »Charlie Wilson's War« prihaja v času, ko se ironijam, ki se jih z nami igra zgodovina, lahko zares samo še smejimo. Po resnični zgodbi posneti film je režiral legendarni Mike Nichols, v glavnih vlogah pa so zaigrali Tom Hanks, Julia Robers, Phillip Seymour Hoffman in Emily Blunt

Crash (Paul Haggis, 2004) Kar se same tematike, ki jo film obravnava tiče, lahko trdimo, da je dovolj široka in aktualna. Tempo je primeren, dovolj počasen, da mu gre brez težav slediti in dovolj hiter, da gledalca ohranja v stiku z zgodbo. Dramatičnosti je več kot dovolj, vsake toliko smo namreč priča  akcijskemu-krimi prizoru, kjer človeško življenje visi na nitki

Constant Gardner (Fernando Meirelles, 2005) Diplomacija naj bi se spretno, okoliščinam ustrezno ukvarjala z zunanjo politiko. A kakšna je njena resnična vloga v današnji moderni(?) družbi, v  vsakdanjiku, ki mu vlada kapital in kjer so za zidom finančnih interesov zakrite osnovne človekove pravice? Diplomati naj bi bili ljudje, ki se borijo za globalno kohezijo

Capturing the Friedmans (Andrew Jarecki, 2003) Leta 1988 je FBI, na podlagi pedofilskega časopisa iz Nizozemske, aretirala 56. letnega upokojenega učitelja Arnolda Friedmana in njegovega najmlajšega, 18. letnega sina Jesseja. Oče in sin naj bi namreč že štiri leta sodelovala v pornografiji ter spolno zlorabljala Arnoldove dijake, ki sta jih v domači kleti »inštruirala« računalništvo

COFFEE AND CIGARETTES (Jim Jarmusch, 2003) Ni kaj, Jarmusch je zopet posnel zanimiv film. Njegova edina slabost je to, da zgodbe med seboj niso povezane v smiselno celoto. Ampak poanta filma je itak drugje. Film namreč prikazuje vsakdanjik ljudi, ki si med čudaškimi pogovori z užitkom vzamejo čas za svojo drogo. Kava in cigarete oz. za Britance čaj, so namreč nepogrešljivi del vsakdana brez katerega ne morejo živeti

Comment j'ai tué mon père (Anne Fontaine, 2001) Medtem ko je Roberto Benigni lepoto življenja gradil na optimizmu tudi v najbolj nehumanih življenjskih okološčinah, je francoska režiserka Anne Fontaine v svojem predzanjem celovečercu iz leta 2001 Kako sem ubil svojega očeta storila ravno obratno