ODDAJA 22.2.2006

Pozdravljeni!

Današnja oddaja Filmsko vrtoglavo bo sicer bolj po sili razmer kot po kakšnem daljnovidnem načrtu, pa vendarle na nek način posebna. Že v prejšnji oddaji smo pred projekcijo glasbenega dokumentarca »Crossing The Bridge« izdatno pozornost posvečali glasbi iz filma, danes pa bomo ta koncept še nekoliko razširili in vam ob spremljavi komentarja zavrteli v pokušino deset najboljših glasbenih soundtrackov po izboru filmske akademije, spletne strani soundtrack.net in nazadnje tudi naše prvoosebne malenkosti.

Toliko za napovednik, sedaj pa jingle za edino današnjo rubriko in lahko krenemo v smeri letos najbolj reprezentativnih zvočnih užitkov.

AVIZO

Kot prvega se bomo lotili favorita za nagrado Oskar in osebo, ki je verjetno v aktualnem filmskem letu najbolj zaznamoval glasbeno filmsko prizorišče. Govorimo seveda o starosti filmske glasbe mojstru Johnu Williamsu.

»Memoirs of a Geisha« je letošnji favorit na Oskarjih za najboljšo glasbo in hkrati verjetno Williamsov letošnji najboljši dosežek, čeprav si je ustvaril kar zahtevno konkurenco. Ob tem, da je »Memoirs of a Geisha« že sam po sebi vizualno nadvse lep film, je glasba pri tem občutku samo še dodatna spodbuda. Epske teme in prepoznavna melodika z dodatkom azijske eksotičnost pa recept, ki dovršuje ta glasbeni izdelek kot enega najboljših letošnjih zvočnih spremljevalcev premikajočih se podob.  

GLASBA: Memoirs of a Geisha

Film »Munich« je letos, kot še nekaj drugih, podobno politično provokativnih filmov, izdatno razburkal filmske vode. Pripoved o ugrabitvi in usmrtitvi izraelskih olimpijcev na olimpijskih igrah leta 1972, je tako dokument časa kot tudi zelo aktualen pogled na vedno vroča razmerja na »Bližnjem vzhodu«. Williams se v tem vzdušju loti tudi glasbe, ki je v tem primeru mračna in napeta. Vzdušja posebne napetost izpričujejo glasbene teme, ki se v »loopu« ponavljajo v neskončnost. Glasba, ki morda samostojno ne deluje poslušljivo, na filmu deluje brezhibno in se po večkratnem poslušanju za vedno usidra v naše uho.  

GLASBA: Munich

Pred nami je še zadnji izbranec letošnje bere Johna Williamsa. Film »Star Wars« je zimzelena klasika Williamsove glasbeno-filmske zapuščine. V tretjem delu te popkulturne epopeje »Revenge of the Sith«, Wiliams dovršeno razvija osnovno temo »Star Wars« do tiste točke, ki pomeni hkrati zvestobo originalnemu zvočnemu dragulju iz sedemdesetih kot tudi izviren novodobni dodatek, ki zvoku za potrebe zgodbe dodaja tudi nekaj eksotike. Klasika tako ostaja klasika tudi v 21. stoletju. 

GLASBA: Star Wars

Film »The Chronicles of Narnia: The Lion, the Witch and the Wardrobe« je letošnji poskus posnemanja uspeha filma »Lord of The Rings«. Kako uspešen je, na tem mestu ne bomo sodili, tukaj danes vendarle govorimo o glasbi in ta je, brez nadaljnjega odlična. Pod taktirko mladega prihajajočega skladatelja Harrya Gregsona-Williamsa, ki ga poznamo predvsem po uglasbitvi velikih Hollywoodskih »blockbusterjev« tipa »Armaggedon«, je nastala magična glasbena otroška avantura, razpeta med mogočnimi epskimi bojnimi scenami, ki so skladatelju omogočile sprostitev najbolj primarnih zvočnih kompozicij, ki z definicijo »otroški« nimajo veliko skupnega.

GLASBA: Narnia

»Kingdom of Heaven«, zadnji poskus Ridleya Scotta približati se epskemu »Gladiatorju«, nosi razumljiv glasbeni presežek. Gregson-Williams je za film ustvaril glasbo v letos popularnem slogu približevanja eksotičnemu manj znanega, kar vključuje etno glasben elemente obravnavanega geografskega območja. V tem primeru se posrečeno mešata tradicija krščanskega korala in arabske tradicionalne glasbe.  

GLASBA: Kingdom of Heaven

»Batamn Begins« je bil v preteklem letu film sprejet z najbolj mešanimi občutki. Eni so ga slavili zaradi presežnega realizma, doslej še nevidenega v filmih tega kova, drugim se nam je zdel poosebljenje dolgčasa. Po drugi strani pa je za glasbo veljalo enotno prepričanje, da gre  za izjemno zvočno kompilacijo, v kateri sta moči združila dva izmed elite hollywoodskih glasbenih opremljevalcev, Hans Zimmer in James Newton Howard. Značilnost »scora« je v tem, da za razliko od Batmanovih predhodnikov ne premore enovite skupne herojske teme, temveč ga sestavlja kopica majhnih fantastičnih zvočnih miniatur, ki se novi podobi karakternega Batmana veliko bolje prilegajo.

GLASBA: Batman

Eden lepših letošnjih filmskih momentov nam je verjetno prinesel film »The Constant Gardener«. Glasba, ki jo je za film skomponiral španski skladatelj Alberto Iglesias, vsebuje kopico zelo zanimivih zvočnih utrinkov Afrike, kjer se večina filma zapleta in razpleta. Že samo to dejstvo bi zvočno podobo filma postavljalo med zanimivejše, pravi presežek obravnavanega glasbenega bisera, ki je med drugim nominiran tudi za Oskarja, pa je neizmerna eleganca kontrasta med zvočno in vizualno podobo. Morda je tudi zato temu zvočnemu izdelku za pravo odmero, potrebno prisluhniti toliko bolj pretanjeno.     

GLASBA: The Constant Gardener

Absolutni favorit za letošnje Oskarje film Anga Leeja »Brokeback Mountain« svojo presežno vrednost kaže tudi na področju filmske glasbe. Že lani slavljeni Argentinec Gustavo Santaolalla, ki je letos v podobnem slogu opremil še en omembe vreden film »North Country«, je v tem ljubezenskem vesternu izkoristil žanrsko preglednost in v zvočni paket zapakiral »country glasbo« z vso primerno sentimentalno intimno liriko, ki jo ta glasba premore. Glasba pomembno pripomore pri ustvarjanju atmosfere tega filma, kar je že samo po sebi dovolj, da omenjeni »score« razglasimo za enega uspešnejših poskusov stapljanja sveta filma v celovitost, ki jo gledalci na koncu slavimo kot filmsko doživetje.

GLASBA: Brokeback Mountain

»Pride and Prejudice« po veleslavni predlogi Jane Austin je film, ki predzgodovinsko »tele-novela« zgodbo pripoveduje v slogu klasičnih viktorijanskih moralk o ljubezni. Primerov takšnega filma imamo v zadnjem, recimo desetletju, že kar nekaj. Zadnja adaptacija Jane Austin je tako logično nadaljevanje že poznanega vzorca tudi na glasbenem področju. Soundtrack Daria Marianellia, ki je med drugim nominiran tudi za Oskarja, je po tej plati dokaj konvencionalna zbirka predelav klasičnih komadov kakšnega zgodnjega Beethovna ali morda Chopina, skratka vse kar se rima na sentiment romantike. V vsakem slučaju je glasba ne samo prilegajoča se spremljevalka zgodbe, pač pa tudi kot klasično delo nadvse spoštovanja vredna stvaritev. 

GLASBA: Pride and Prejudice

No in na koncu samo še naš izbor za »soundtrack leta«. Naš izbor je glasba za zadnji, težko pričakovani film kultnega Terenca Malicka »The New World«. Morda naša izbira ni najbolj merodajna, ker smo pač še vedno pod svežim vplivom videnega, a nas njegova glasbeno-vizualna kompleksnost in brezhibna sugestivna moč neizmerno prepriča. Film, ki je v glavi Terenca Malicka nastajal vse od sedemdesetih, je v znanem, svojevrstno meditativnem slogu posneta estetska bravura, izpeljana iz že ponarodele zgodbe o Pocahontas. Glasba, ki jo je za film zbral in uredil James Horner vsebuje prvine, ki se z Malickovim slogom stapljajo do popolnosti. V ospredju sta dve temi; Wagnerjeva uvertura v "Das Rheingold" in pa počasnejši del Mozartovega Klavirskega koncerta št. 23. Nenazadnje glasba po meri vsakega glasbenega sladokusca.

GLASBA: The New World

Toliko smo vam pripravili za današnjo posebno oddajo, ki bi jo lahko vsaj  za to priložnost preimenovali v »Glasbeno vrtoglavo«. V naslednjem tednu se vračamo k ustaljenemu ritmu in prepoznavnemu obrazcu.

Do takrat vas vabimo k obisku naše spletne strani www.filmsko.net. O tem kako vam je ugajala današnja oddaja ali pa o bilo čemer drugem, nam lahko pišete na naš mail naslov: filmskovrtoglavo@radiomars.si

Do naslednjega tedna pa samo še srečno!