|

DIAGONALE, festival
avstrijskega filma
VELIK POMEN
DOKUMENTARNEGA FILMA
Glavno nagrado za
najboljši avstrijski film 2004/2005 si je prislužila avstrijska
režiserka Jessica Hausner za grozljivko Hotel – nagrade podeljene v
vrednosti več kot 100.000 EUR-ov
Po dveh kriznih letih,
ko je na festival poskušala vplivati avstrijska desničarska politična
struja, kar se je kazalo tudi tako, da so lani nastavili vodstvo
festivala, je Diagonale ponovno – prvič pod vodstvom Birgit Flos
(program), Roberta Buchschwenterja (produkcija) in Georga Tillnerja
(finance) – na starih tirih, ko je pomembna strokovnost pri obravnavi
filmov in ne instrumentaliziranost določenih državnih interesov. Novo
vodstvo je program festivala iz prejšnjih štirih razširilo kar na sedem
dni, kar so mnogi videli kot pretirano in nekoncentrirano razširitev na
račun kvalitete filmske ponudbe.
Najprej nekaj statističnih
podatkov. Po ocenah organizatorjev je bilo na 143 projekcijah, na
katerih so prikazali 263 igranih, dokumentarnih, kratkih, animiranih in
eksperimentalnih filmov, približno 25.000 obiskovalcev, s čimer so
presegli tudi do sedaj najbolj uspešno leto 2003. Veliko jih je bilo
razprodanih in na večini so bile dvorane zasedene z več kot 70 odstotki.
Izmed 980 akreditiranih gostov jih je bilo blizu 200 iz tujine, kar je
dalo nacionalnemu festivalu tudi mednarodni pridih. Žirija je za
najboljši film leta izbrala Hotel Jessice Hausner (tudi scenarij), film,
ki se je sicer sprehodil že po mnogi mednarodnih festivalih, med drugim
tudi v Cannes. Svojo nagrado je utemeljila med drugim s tem, da je
režiserki uspelo ustvarititi atmosfero in jo tudi ohraniti do konca, da
se je uspešno izognila poceni filmskih šok efektov in da je žanru
grozljivke uspela dodati nov in svojstven pečat. V celoti so bile
podeljene nagrade v višini več kot 100.000 EUR-ov.
Diagonalam, ki po
proračunu presegajo 2 milijona eura in kjer zaradi germanske doslednosti
le stežka opaziš kakšno napako, se po organiziranosti le stežka približa
kak slovenski filmski festival. Zaradi številnih reklam, tudi v izložbah
mnogih trgovin v centru Gradca, dobiš občutek, da mesto s festivalom
živi. Dokaz za to je tudi izdatna finančna pomoč meste občine. Skoraj
nepregleden filmski program, ki se je pogosto navezoval na družbeno
problematiko (diskriminacija, revščina, manjšine, instituiconalizacija,
...), tudi v Avstriji, je potekal v petih srednje velikih dvoranah -
neprekinjeno od jutranjih pa vse do poznih večernih ur - kjer so po
vsaki projekciji sledile še približno tridesetminutne diskusije z
avtorji, v glavnem režiserji in producenti, namenjene tako strokovni
javnosti kot publiki. Praviloma so bili udeleženci morda celo bolj
gostobesedni kot na slovenskih festivalih. Govor o filmih je potekal še
na druge načine, tudi preko interneta in nenavsezadnje tudi v
festivalskem centru do zgodnjih jutranjih ur.
Ena izmed glavnih kritik
na zaključni tiskovni konferenci je izhajala prav iz pomembnosti
diskutabilnosti. Če je pomembno poslanstvo filmskih festivalov, da se z
diskusijami dviga dojemanje filma na višjo raven, bi lahko programska
shema festivala zanje omogočala več prostora. V tej kritiki pa se skriva
npr. tudi pretirana programska obsežnost, namreč, nekateri so očitali
organizatorjem, da so bili precej nekritični pri izbiri obsežnega
programa kratkih filmov. Njihov dokaj šibek protiargument je bil v tem,
da ne gre toliko za reflektiranje kvalitete, ampak za prikaz tendenc v
snemanju kratkih filmov. Po drugi strani pa smo se mnogi strinjali, da
je bilo na letošnjih Diagonalah veliko kvalitetne dokumentarne
produkcije, ki je morda med vsemi filmski stili še najbolj izstopala.
Boštjan Lah
|