Mariborski kino Udarnik umira?

Že davno so minili časi, ko so lahko obiskovalci upravičeno trepetali, da v mariborskemu kinu Udarnik ne bomo dobili vstopnice. Danes je slika povsem drugačna. Klavrna situacija -  podpovprečen obisk (razen med vsakoletnim Film art festom, dobro obiskanim izborom iz ljubljanskega LIFF-a) in posledično poslovanje z izgubo (mesečno več kot milijon) - je Kinematografe Maribor prisilila, da v kinu Udarnik, še edini preostali mestni kino dvorani in edini preostali dvorani podjetja, predvaja filme le še od petka do nedelje. Kar seveda poraja številna vprašanja: kakšna bo usoda najlepše mestne kino dvorane v Mariboru, ki se je v zadnjem desetletju orientirala na »art film«? Ali bo to le še en primer usode slovenskih mestnih kino dvoran, ki ga narekuje moderni kinematografski trend selitve na mestna obrobja? Kje bo lahko mariborska publika spremljala redne kvalitetne kino predstave (razen občasnih art programov na Štuku in v Pekarni, ki nista v centru mesta in ne nudita kvalitetne infrastrukture)? Kakšen model funkcioniranja kina Udarnik bi bil primeren, da bi lahko dvorana ponovno zaživela?

Z zaprtjem kina Udarnik bi se prekinila skoraj stoletna (od 1908 dalje) kontinuiteta delovanja mariborskih mestnih kinodvoran. Že pred prvo svetovno vojno sta bili ljubiteljem filma na voljo dve kinodvorani. Med obema vojnama se je število povečalo na štiri oziroma pet v centru mesta in še nekaj v okolici, po drugi svetovni vojni pa v določenih obdobjih celo na osem. V zadnjih nekaj desetletjih se je število ustalilo pri štirih mestnih kinematografih: kino Udarnik, Partizan, Kinogledališče in Union. Partizan in Kinogledališče sta prenehala delovati lani ob odprtju Koloseja, Union pa že pred nekaj leti. Poglejmo na kratko zgodovino Udarnika.

Ko je v tridesetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Šubic (Plečnikov učenec, ki je zgradil v Ljubljani prvi nebotičnik) po naročilu družine Guštin zgradil v Mariboru Grajski kino, sedanji kino Udarnik, je veljal ta za izredno sodoben kino. Po drugi svetovni vojni je bil kino, tako kot ostale dvorane, nacionaliziran. Predan je bil Kinopodjetju, ki je naredilo v šestdesetih in v devetdesetih letih dve veliki prenovi (dvorana z balkonom je bila med drugim zmanjšana na sedanjih 260 sedežev). V procesu denacionalizacije je bila prvotnim lastnikom dana odškodnina, stavba pa je prešla v last države. Danes je podjetje, ki mu je po prodaji večine premoženja preostal le še Udarnik, last KD Holding (75 %) in Mestne občine Maribor (25%) ter pred pomembnim vprašanjem: kako dalje, če sploh?

V kinu Udarnik se je v skoraj osemdesetletni zgodovini vrtela večina velikih filmov svetovne produkcije, vključno z občasnimi večeri, na katere so vabili filmske avtorje. V času največjega razcveta kinemtaografije so bile tudi po »pol kilometra dolge vrste« za vstopnice, ki so v času kabelske TV in videa tako kot drugod pričele počasi izginjati. Toda kino Udarnik nista uničila niti televizija niti video, ampak šele izgradnja kinocentra Kolosej lani junija. Pred odprtjem Koloseja je bilo mesečno v Udarniku približno 4000 gledalcev, po odprtju pa se je ta številka znižala kar za desetkrat na samo 400 gledalcev mesečno: v mesecu juliju je bilo v Udarniku le še 372 gledalcev, v avgustu 456, v septembru 314, v oktobru 457, v novembru 599 in decembru 764 gledalcev.

Udarnik ni deloval vedno v smeri art programa (še pred desetletjem so tako kot v Kinodvoru predvajali erotične filme), ampak je Mariborsko kinopodjetje šele v zadnjem desetletju vanj pričelo uvrščati filme za bolj zahtevne gledalce. V sedemdesetih in osemdesetih je imelo takšen status Kinogledališče, ki ga je pred kratkim kupila mariborska televizijska družba Tele 59. Še posebej po odprtju Koloseja so pri kinopodjetju mnenja, da ni smiselno igrati tekoči filmski spored potem, ko je ta že odigran v multipleksu, ampak da Maribor potrebuje program večje kulturne vrednosti. Toda kako to realizirati?

Zanimivo je to, da se zgodovina ves čas ponavlja. Vprašanja o nekvalitetnem programu, katerega namen je le napolniti blagajne ter slabem obisku kvalitetnih filmov so se pojavljala v vsej zgodovini mariborske kinematografije. Tako pred vojno kot po vojni so prevladovali lahki žanri, predvsem komedija (tudi po zadnji raziskavi Kino trg in kino obiskovalci v Sloveniji »vlada« komedija s 64%, druga je akcija z 39%, art filmi pa imajo le 3% fanov). Nekdanji direktor kinopodjetja Maribor Niko Pisansky je pred dvajsetimi leti ugotavljal, da za kvalitetnejše filme v Mariboru ni zanimanja. Te so morali že po nekaj dnevih umakniti iz programa, ker je velikokrat v dvorani sedelo le po pet gledalcev. Je v Mariboru sploh publika za zahtevnejše filme, ali tiči problem kje drugje?

Damijan Vinter, nekdanji programski vodja Kinematografov Maribor in sedanji pomočnik vodje programa Kolosej Kinematografi, ugotavlja, da Maribor sicer ima zvesto art publiko, ki se je v devetdesetih prijela in celo povečala, a je le ta majhna in predstavlja povprečno na film, ne glede na število projekcij, le 100 gledalcev. Kinematografi Maribor so od leta 1993 dalje v Udarnik pričeli uvrščati filme z art oznako. Najbolj se je prijel Film art fest, izbor iz LIFF-a, ki so ga strnili v enomesečni program ter pozneje razširili z reprizami na več mesecev. Poleg tega so v program uvrščali tudi druge filme, ki jih ni bilo mogoče videti v redni distribuciji. Le pri treh ali štirih filmih letno se je zgodilo, da so presegli mejo stotih gledalcev (npr. Dogville Larsa von Trierja, kjer so bilo razprodane vse tri predstave). Vinter, ki še vedno izbira filmski program za Udarnik, poleg tega omenja, da na art filme ne moremo gledati kot na ekonomsko kategorijo, ampak kot na umetniško ter se sprašuje, zakaj potem art film nima takšnega statusa kot druge umetnosti. Toda to je že druga zgodba.

Ker je obisk majhen in je na predstavah le po nekaj več kot deset obiskovalcev, so se Kinematografi Maribor pred nekaj meseci odločili, da ne prekinejo kontinuitete predvajanja filmov v Udarniku, da pa se bodo le ti vrteli le še v petek, soboto in nedeljo. Tudi na podlagi številk obiska v novem obratovalnem času lahko sklepamo, da ima Udarnik dokaj fiksno publiko, saj seštevek vikendov ni manjši od seštevka vsakodnevnih predstav. Tako je bilo ob vikendih v februarju 528 in v marcu 582 gledalca. Kljub skrbno izbranem programu art filmov je jasno, da kino s tako majhnim obiskom ne more funkcionirati samo po ekonomski logiki. Če bodo lastniki sploh želeli ohraniti ta mariborski kino, bodo morali najti drugačno rešitev (lokalna, državna in evropska podpora, sodelovanje s šolstvom, morda simpatična kavarna in predvsem raznolik program, ki bi privabljal in hkrati ustvarjal novo publiko). Na mednarodna sredstva se podjetje ni moglo prijaviti, saj ne izpolnjuje pogojev razpisa. Odgovorni pri podjetju so mnenja, da je rešitev v skrbno razdelani in postavljeni kino art mreži, ki bi jo financiralo Ministrstvo za kulturo in posamezne lokalne skupnosti. To pa je klasičen model, znan po vsej Evropi.

Kaj se bo zgodilo s kino Udarnik, zaenkrat še ni jasno niti obema lastnikoma (še posebej manjšinskemu lastniku Mestni občini Maribor, ki je že večkrat zahtevala konkretne odgovore tako pisno kot na sejah skupščine družbe, ki jih do danes ni dobila) niti direktorici Kinematografov Maribor Magda Medved. Ta omenja le to, da se bodo morali lastniki kinematografov najkasneje do konca maja opredeliti do art programa v kinu Udarnik.  Nakazujejo se nekatere rešitve, da bi do soglasja in opredelitve Ministrstva za kulturo, ta art del v Udarniku prevzel Kolosej in s sinergijo lastnih kadrov, ki bi delali tudi za art kino, zmanjšal mesečno izgubo in ohranjal mariborski kultni kino, kot art kino.

Boštjan Lah