Filmozofski večeri na Štuku
SVET IDEJ DAVIDA LYNCHA
S projekcijo Lyncheve mojstrovine Mulholland dr. in predavanjem Ane Jovanovič so se več kot uspešno pričeli filmozofski večeri na Štuku
V okviru kina Štuk – drugačnega kina, ki sta ga pred nekaj meseci »zakrivila« Štuk in Društvo za razvoj filmske kulture, so se v sredo pričeli v duhu poglabljanja v svet sedme umetnosti filmozofski večeri, ki bodo potekali praviloma enkrat mesečno. Uverturni večer je s projekcijo filma Mulhollandr dr. in s predavanjem Ane Jovanovič Freud-Lacanovska interpretacija sanj in budnosti pred številnim občinstvom ponudil okvir demistifikacije Lyncheve, vsaj na videz provokativne, »prevarantske« in zato sporne, umetnosti v nekaj mnogo bolj logičnega, ali bolje rečeno razumljivega, saj je bistvo Lynchevega filmskega jezika projekcija sveta izven delovanja zakonov logike.
David Lynch, leta 1946 rojeni ameriški režiser, novodobni mag, vizionar, provokator, iskalec, človek, ki v svojem hladilniku hrani mrtve miši, ki so mu lahko pozneje vir njegovih idej, spada med tisto vrsto umetnikov, ki ne projecirajo sveta realnega, ampak ustvarjajo povsem svoj svet človeškega brezna, bizarnosti, simboličnega, surealnega, transcendentalnega, in predvsem sanjskega. Lynchev način, na katerega ustvarja, sploh ne bi smel biti tako tuj našemu razumevanju, kot se zdi na prvi pogled, saj je še najbolj blizu Platonovi metodi vnovičnega spominjanja ali anamnezi, torej bistvu naše civilizacije. Lynch namreč za svoj način ustvarjanja v nekem intervjuju pravi, da ideje prihajajo do njega in ne obratno. Prične pri kakšni preprosti sliki, na katero potem nanaša nove slike in ideje (pri Mulholladn dr. je bila to le magičnost ceste). In zakaj je tako nerazumljiv? Prav zaradi tega, ker je dosleden do idej in ne do všečnosti. To postane še bolj jasno, ko izvemo, da tudi sam šele pozneje prodira v svoje lastne stvaritve.
Mulholland dr., leta 2001 posneti film, ki je bil sicer sprva načrtovan kot serija, je bil pri kritikih prav zaradi svoje težavnosti pogosto kamen spotike. A predstavlja bistvo tistega, kar Lyncha najbolj zanima: »logika« sanj in človeška intuicija. Iz česar seveda sledi, da je nerazumno pričakovati, da bi ga lahko zajeli v eni sapi. Lynch sicer ne črpa iz svojih sanj, ampak ga zanima predvsem način, na katerega le-te funkcionirajo. Je naravnost nor na zgodbe, v katerih želi ljudi popeljati v neznano, v potovanje v njihovo najglobljo notranjost. Od tod potem bizarne zgodbe, nenavadni liki in na drugi strani zmedene reakcije publike. Še najmanj pa je njegov prvotni namen nekoga šokirati. To je le posledica.
Ana Jovanovič je v zanimivem predavanju s pomočjo psihoanalitičnih konceptov Freuda in Lacana pokazala, da Lynchev svet umetnosti morda niti ni tako tuj. Zagovarja tezo, da je psihoanalitska interperetacija pred vsemi drugimi, tudi takšnimi npr., da je film antihollywoodski. To sicer je, a gre v njem za globlji pomen sanjske logike. H´wood je le zlo psihoanalitskega zakona realizaicje sanj drugega, po katerem si želimo tisto, kar si želijo drugi. Iz tega bi lahko izhajalo, da je h´wood prvotni kamen spotike in ne Dianine travme. To tezo potrjuje že sama ljubezen Lyncha do Hollywooda, ki ga vidi kot vir kreativne svobode.
Že prispodoba, da se film v originalu piše kot Mulholland dr. in ne drive, pove mnogo v prid psihoanalitskim pogledom Ane Jovanovič, ki pravi, da nikjer v filmu ne vidimo celotnega naslova, ampak le prvo besedo. Iz tega izpelje, da je dr. okrajšava za sanje (dream). In dejansko so sanje ključnega pomena za film. Skozi njih izvemo dejansko tisto, kar sanjajoči subjekt, v tem primeru Diana (Betty) v resnici želi in pred čem beži.
V naslednjih mesecih se bodo na Štuku odvili filmozofski večeri ob ogledu nekaj svetovno znanih filmskih klasik: Matrica, Živeti v pozabi, Malena, Memento, Cesarstvo čutil, Apokalipsa zdaj in Dogville. Prvi večer bo v sredo 9. marca s projekcijo Tornatorjeve drame Malena in predavanjem Pauleta Ecimoviča z naslovom Ženska kot objekt a.
Boštjan Lah