Mednarodni filmski festival Isola Cinema – Kino Otok

ČESAR NE POZNAM, ME NE ZANIMA

Med 25. in 29. majem na štirih prizoriščih v Izoli združitev privlačne, sproščene forme filmskih počitnic s promocijo depriviligiranega filma

Pogovarjali smo se z Vladom Škafarjem, programskim vodjem novonastalega mednarodnega filmskega festivala Isola Cinema – Kino Otok, festivala, ki se bo posvečal zapostavljenemu (s strani slovenskih distributerjev), a vedno bolj prepoznavnemu filmu iz Latinske Amerike, Azije, Afrike in vzhodne Evrope z namenom, da presega zgolj enoplastno gledanje filma, s tem ko skuša na intimni relaciji avtor: gledalec slednjemu kolikor se da pibližati večplastnost filmskega ustvarjanja. Vizija, odločnost in zagnanost organizatorjev, civilno-družbena gorečnost, možnost druženja s filmarji, očarljivost prizorišč na prostem, vse to so atributi festivala, ki mu lahko brez omahovanja napovemo svetlo prihodnost kot prepoznavne stalnice slovenskega festivalskega prostora.

Vlado Škafar, soutemeljitelj Slovenske Kinoteke, vodja tamkajšnjega programskega oddelka med leti 1993 in 1999, sodelavec revije Ekran, je sodeloval pri filmih Expres, ekspres, Ljubljana, Slepa pega in Marmelada. Leta 1998 je dokončal svoj kratkometražni prvenec Stari most, pozneje je snemal video projekte, leta 2003 pa je posnel svoj dolgometražni dokumentarec Peterka: leto odločitve.  Trenutno napoveduje, da bo zapustil dokumentarne vode.

Festival Isola Cinema – Kino Otok uvršča v svoj program dela kinematografij, ki jih v slovenskem prikazovalskem prostoru pravzaprav ni mogoče videti. Kaj je tisto, kar prepreča njihovo ekspanzijo?

Vlado Škafar: Denar. Z eno besedo. Na našem programskem listu smo zapisali, da je to film, ki ima kaj povedati, a ga skoraj ni moč videti, ker se ga ne drži denar. Se ga pa drži srce.

Po Sloveniji te filmi ne krožijo. Tudi art kino mreža je v večji meri orientirana na evropski in ameriški avtorski film. Zakaj?

VŠ: Ne drži, da je art kino mreža v večji meri usmerjena na evropski in ameriški film! V zadjega pol leta je prav po zaslugi art kino mreže in Distribucije Kinoteke na redni spored slovenskih kinematografov prišla kopica filmov iz t.i. tretjega sveta, nazadnje s precejšnjim uspehom korejski film »Pomlad, poletje, jesen, zima in pomlad...« Pravzaprav art kino mreža sledi svetovnemu trendu umetniškega filma, ki se najbolj zanimivo razvija in dogaja zunaj Evrope in ZDA (o tem nenazadnje pričajo tudi nagrade in tekmovalni programi največjih festivalov – poglejte na primer zdaj canneskega). Vprašanje pa je, koliko lahko temu v tem trenutku sledijo slovenski filmski gledalci. To je vprašanje, s katerim se soočamo tudi snovalci festivala v Izoli.

Ali imajo filmi iz Latinske Amerike, Afrike, Azije in vzhodne Evrope v drugih evropskih državah pri distributerjih in prikazovalcih več prostora?

VŠ: Neprimerno več. Gre za tradicijo in tudi filmsko omiko. Prav pri slednji smo pri nas šele na začetku. Najprej je treba preseči predsodek, da so ti filmi nepomembni, ker ne nastopajo z veliko reklamo oz. se ne pojavljajo v tabloidih. In da ne grizejo; ko se enkrat prepustiš takšnemu filmu, te zlahka osvoji s pristnostjo, neposrednostjo, s čustvi, s človeškim. Potem lahko hitro postaneš velik ljubitelj tega filma.

Evropska filmska mreža v glavnem promovira evropski nenacionalni film. Jih sploh zanima kvaliteta filmskega izdelka, ali gre pri tem zgolj za vzpodbujanje evropskega sodelovanja?

VŠ: Dobro vprašanje, ki odkriva ključ slepote novega evropskega pogleda, zlasti na področju filma, ki v strahu pred prevlado Hollywooda zavrača vse, kar ni evropsko. Bojim se, da bomo to kratkovidnost z vso evropsko vnemo privzeli tudi v Sloveniji. Gre za slepo promocijo evropskega filma, pri čemer je ta zelo sporno definiran. Naš festival denimo ni mogel kandidirati za sredstva iz evropskih skladov, čeprav je povsem evropski festival, res pa, da ne kaže pretežno evropskih filmov. Nova Evropa je vedno bolj podobna Ameriki: najrajši se gleda v ogledalo. Upam, da bo slovenska kultura poleg nacionalnih interesov premogla tudi nekaj svetovljanstva, čeprav realno na to ni računati.

Končuje se skoraj enomesečna izobraževalna akcija Potujoči otok, s katero ste po številnih slovenskih krajih slovenske ljubitelje filma seznanjali o festivalskih podrobnostih. Kaj je bil osnovni namen te akcije?

VŠ: Šlo je za način promocije festivala, ki ustreza našemu duhu in zmožnostim. Torej nagovarjati čim bolj neposredno in poglobljeno in to ljudi, ki izkažejo vsaj osnovni interes za tak film in festival. Ustvariti človeško bazo, ki bo s pozornostjo spremljala naš festival in ki je pripravljena filmsko rasti. V ta namen smo ponudili koncept filmskih počitnic, s katerim tistim, ki si želijo ogledati večji del festivala, ponujamo brezplačno spanje (šotorjenje) v Izoli. Pa tudi nahranili se bodo lahko poceni. Skratka, da bi imeli z našimi filmi čim manj stroškov in neomejene užitke.

Na kakšen profil in število obiskovalcev računate med festivalom?

VŠ: To je za prvič težko oceniti. Smo na novi obali, na neznanem teritoriju, ustvarili smo nov Otok, mnogi zanj prvo leto ne bodo pravočasno izvedeli...

Lepo je slišati, da je izolska županja Breda Pečan tako naklonjena filmski umetnosti. Kakšna je sicer priljubljenost avtorskega filma med izolsko publiko? 

VŠ: V Izoli so se odločili, da v nasprotju s sosedi v Kopru, ki so kino prodali Koloseju, v svojem mestu za vso obalo ponudijo program kakovostnega filma. Nasploh sem dobil vtis, da Izola na vseh področjih stavi na kakovost in ni suženj množičnosti. Velika zasluga za to gre brez dvoma županji. Art kino Odeon deluje od lanskega septembra in njihova zgodba s kakovostnim filmom kar lepo napreduje. Prepričani smo, da bo festival velika dodatna spodbuda.

Atmosfera letnih prizorišč, možnosti campiranja, količina filmov, dolžina festivala, vse to spominja na Motovunski filmski festival. Baje se je rodil Isola Cinema – Kino otok prav na predlanskem Motovunu?

VŠ: Drži, tam se je Janu Cvitkoviču porodila ideja za festival, ki bi imel podobno vzdušje. No, takšnih festivalov je po svetu veliko in po njih se je vzoroval tudi Motovun. Vendar pa smo našemu festivalu želeli dati čisto drugo vsebino. Združiti privlačno, sproščeno formo s promocijo depriviligiranega filma – to se nam je zdela zanimiva ideja.

Bivanje v času festivala ste omenjali kot filmske počitnice. Se vam glede tega zdi termin festivala ustrezen?

VŠ: Res je, da je to še čas šole in izpitov, vendar pa si vsak svoj čas razporeja po svoje. Počitnice konec maja so se mi zdele vselej posebej privlačne. Dvomim, da sem edini. Datum letošnjega festivala je splet raznih okoliščin: nepokrivanje z Drugo godbo, terminska bližina z našim partnerskim festivalom v Innsbrucku, pa seveda zunaj visoke sezone, ko je na obali težko zagotoviti dovolj bivalnega in drugega prostora. Nenazadnje je konec maja na slovenski obali najlepše, pa še več možnosti je, da ne bodo kinodvorane samevale nasproti polnih plaž.

Precej izstopa način konzumiranja filmske umetnosti med festivalom. Ta bo posvečena ne le kvalitetnim filmom, ampak tudi kvaliteti filmske percepcije. Pri tem mislim na pogovore z avtorji, dvoboje med kritiki, skratka na bolj intimno doživljanje filma. Lahko poveste kaj več o tem?

VŠ: To je največja želja, da skupaj z našim občinstvom ustvarimo filmsko srečanje v pravem pomenu besede, sproščeno, vendar z jasnim osredotočenjem na film. Zato smo se potrudili pripeljati številne ustvarjalce z vseh koncev sveta in med njimi izbrali take, ki imajo radi stik z gledalci. Upam, da bodo gledalci čutili enako. Če se bomo več pogovarjali o filmih, ki smo jih pretekli dan videli, kot o alkoholu, ki smo ga popili, bo festival uspel.

Zmagovalni film bo odkupila slovenska distribucija. Kje se bo prikazoval, ali v art kinih, ali v multipleksih? Bodo sicer slovenski distributerji in filmski prikazovalci prišli na festival?

VŠ: Zmagovalni film se bo najverjetneje vrtel v art kinih. T.i. komercialna mreža in večina slovenskih distributerjev nima interesa za nič drugega kot v tujini preverjene komercialne uspešnice. Pred letom sem z vsemi distributerji opravil osebne pogovore in odkrito so mi povedali, da jih ta film ne zanima. Da ga ne poznajo in ga niti ne želijo spoznati. To je jasen odraz naše filmske kulture, morda celo kulture nasploh - česar ne poznam me ne zanima.

V zadnjih letih imajo kinematografije, ki jih pokriva Isola Cinema, vedno odmevnejšo vlogo na pomembnih filmskih festivalih. Je to odraz dviga kvalitete le-teh, morda padca evropske ali ameriške produkcije, ali pa le preprosto duha sodobnosti, vonja po eksotiki? 

VŠ: Evropski in ameriški film sta se v svoji slepoti in banalni komercializaciji do konca izgubila. V zadnjih desetih in več letih opažamo vse večjo infantilizacijo obeh. Povprečna starost filmskega obiskovalca se se je v tem času močno znižala (govorim o komercialnih prikazovalskih verigah). Vsi filmi so ciljani na zgodnje pubertetnike, ki jih vznemirjajo obešenjaški humor, uporništvo brez razloga, akcija, vse skupaj seveda z nekaj seksa. Ti potem v kino potegnejo še svoje starše in imamo – družino. Kljub slabim produkcijskim razmeram je nekaterim manjšim svetovnim kinematografijam uspelo ohraniti del umetniškega in človeškega dostojanstva in tja se mora danes odpraviti festivalski selektor, če želi sestaviti dostojen filmski program.

Ste kdaj razmišljali o tem, kakšna bi bila idealna shema filmskega prikazovanja?

VŠ: Moj idealni kino? Deluje brez prestanka, v njem se vsak dan ob isti uri vrti isti film. Ducat filmov, ki nikoli ne odidejo s sporeda. Nekoč bo stal v Ljubljani.

Boste snemali še kakšen dokumentarni film o znanem Slovencu?

VŠ: Če mislite na film Peterka: leto odločitve, bi Vas rad popravil – to ni film o znanem Slovencu, ampak o človeku, ki mu je ime Primož Peterka. Moji naslednji filmski projekti se malo selijo iz dokumentarnih vod. Ampak, kdo ve...

Želim vam veliko uspeha s festivalom!

VŠ: Hvala. Se vidimo konec maja v Izoli!

Boštjan Lah