DIAGONALE, festival avstrijskega filma

PROBLEM S SLOVENIJO

Predstavitev Dokme, lanskega filma Bojana Laboviča Potem Goldy reče, to moraš pa enkrat napisati – avstrijski problem z manjšinami in pozaba nekaterih zgodovinskih dejstev

Drugi in tretji dan Diagonal je med drugim postregel s filmi in temami, v katerih je bila Slovenija  neposredno vključena (tudi kot koproducent) ali pa so imeli posredno zvezo z našo preteklostjo, četudi so se ti slednji nanašali na v programu Duagonal pogosto obravnavano tematiko zgodovinskih lukenj v avstrijski zavesti. Gre za neprijetna zgdovinska dejstva o partizanih, nacizmu, Židih ... Na programu je bilo tudi veliko filmov, ki se na tičejo drugih neprijetnih tem Avstrije (manjšinska, socialna in druga problematika).

Za Slovenijo je bila letos iz filmsko-festivalskega zornega kota ključna predstavitev mednarodnega festivala dokumentarnega filma iz Maribora, Dokme in projekcija lanskega filma mariborskega režiserja Bojana Laboviča Potem Goldy reče, to moraš pa enkrat napisati (ob prisotnosti režiserja in producenta Radovana Mišiča). Gre za biografski portret znanega švicarskega psihoanalitika Paula Parina oziroma njegovega odnosa z ženo Goldy. Parin je svojo mladost preživel v Sloveniji, dokler ni na začetku druge svetovne vojne odšel v Zurich, kjer je postopoma razvijal lastne poglede na psihoanalizo. Med drugim je pomemben zato, ker je nasprotoval takrat splošno sprejeti predpostavki psihoanalize, češ da se na predstavnikih drugih kultur, ki nimajo tradicije monoteistične religije, ne da delati psihoanalize, ker nimajo nezavednega. V sklopu tega Parinovega prepričanja lahko omenimo zelo zanimive posnetke na 8mm kameri, posnetih na psihoanalitskem potepu po Afriki, ki dajejo filmu še poseben čar.   

Zelo odmevna je bila na festivalu manjšinska problematika koroških Slovencev, kar se je pokazalo že na ta način, da so bili naslednji dan na osrednjo tiskovno konferenco povabljeni nekateri ustvarjalci dveh filmov, posvečenih tej tematiki. Prvi je bil Artikel 7 – naša pravica dunajskih režiserjev Thomasa Korschila in Eve Simmler, drugi je bil F.A.Q. (Pogosto postavljena vprašanja) koroškega Slovenca Stefana Hafnerja in Aleksandra Binderja.

Protagonisti odličnega, v televizijskem stilu posnetega dokumentarca, Artikel 7, ki bo prišel v nekaj mesecih tudi na program RTV Slovenije (koproducent, vložek blizu 10 odstotkov), so predstavniki koroških Slovencev, v glavnem intelektualci, ki so sodelovali v protestih na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja: Janko in Mirko Messner, Marjan Sturm in drugi. Film s pomočjo intervjujev in številnih arhivskih posnetkov ORF-a in RTV Slovenije špekulira o možnih vzrokih za neizpolnitev leta 1955 sprejetega 7 člena avstrijske državne pogodbe, ki manjšinam zagotavlja osnovne pravice. Film pokaže, da je problem zaradi svoje zgodovinske in politične pogojenosti večplasten in težko rešljiv. Čeprav zvezna vlada ni zagotovila vseh pravic Koroških Slovencev, kar se jasno kaže z neobstojem dvojezičnih tabel, gre v osnovi za mnogo globji pomen. Simptomatična fraza za to je bila jasno izražena v diskusiji po projekciji filma, ko je voditelj programa omenil »problem s Slovenijo« (zanimivo, tudi arhivi te problematike so na avstrijski televiziji uvrščeni pod tem geslom) in bil popravljen z besedno frazo »problem Avstrije«.   

Poleg F.A:Q., ki se loteva problematike z obeh strani, je bil na na sporedu še program s skupnim naslovom Hvala partizanke z namenom, da se avstrijski javnosti predstavi nekaj problemov v zvezi z nekaj pozabljenimi zgodovinskimi dejstvi, kar skriva po mnenju organizatorja razne oblike nacionalizma. V sklopu tega smo videli dva filma: Nemčija, zbudi se, v katerem soočajo nemško in avstrijsko javnost z njihovimi zločini ter jugoslovanski film Vjekoslava Afrića Slavica iz leta 1947 s tipično partizansko tematiko.

Boštjan Lah