Stojan Pelko – Filmski pojmovnik za mlade

Misel, da je film umetnost za mlade, ki sta jo že pred štiridesetimi leti izrekla dva velikana med režiserji, Jean-Luc Godard in Fritz Lang, ni bila še nikdar tako očitna kot danes, v času prevlade velikih »najstniških« kino palač; v času, ko oko odraslega vzgibljeta le še televizija ali video oziroma ko mu je postala tuja ideja, da bi uresničil trojno premestitev: »iti ven, biti skupaj in gledati čez.« Misel, ki ji avtor Stojan Pelko v poljudnoznanstveni knjigi Filmski pojmovnik za mlade, lani novembra izdani pri mariborski Založbi Aristej, posveti posebno pozornost, izraža eno izmed temeljnih posebnosti filma, namreč zmago kinematografa nad Edisonovim kinetoskopom, naprave, ki je gibljive slike pričarala le enemu gledalcu. Aktualna, provokativna in predvsem diskutabilna misel v času, ko se mladi gledalec, kateremu je ta informativno bogata, slikovita in poglobljena knjiga tudi namenjena, odloči le še za pogled proč, v drugačni svet filmskih podob, sam doma pred računalnikom.

Stojan Pelko, med drugim tudi diplomant poglobljenih študij (DEA) iz avdio-vizualnih raziskav na Universite de la Sorbonne Nouvelle - Paris III, magister filozofije in profesor filmske teorije in zgodovine na oddelku za sociologijo kulture Filozofske fakultete v Ljubljani, je morda javnosti najbolj znan kot filmski publicist in esejist mesečnika Ekran in kot avtor knjige Pogib in počas. premene podob Wima Wendersa. Avtor je s knjigo Filmski pojmovnik za mlade, ki je le na prvi pogled preprosta, pokazal na eni strani pogloboljen in rutiniran vpogled v filmsko teorijo, na drugi strani pa sposobnost, da le-to prevede v ”filmski jezik”, dovolj poljuden za mladega bralca. Da bi nek filmski pojem v vseh svojih razsežnostih kar se da približal mlademu bralcu, ga prepriča z očarljivimi, duhovitimi, a tudi resnimi citati, zgodbami in dogodki iz svetovne filmske zgodovine. A ne le mladega bralca, kakor očitno izhaja iz naslova, saj je v njem velikost pisave besed ”za mlade” mnogo manjša kot ”filmski pojmovnik”. 

Pelkova knjiga je lahko tudi eden izmed prepotrebnih kamenčkov v sestavi mozaika, ki bi film vrnil tja, kjer je že nekoč bil. V šolski sistem Republike Slovenije! Pojmovniki Založbe Aristej, edina izvirna slovenska poljudnoznanstvena zbirka, ki obravnava umetnosti in humanistične vede, je namreč namenjena mladini od 12. leta naprej ter med drugim cilju, da mladini približa vede, ki v šoli niso prisotne. Prav film je v šoli od vseh umetnosti danes najbolj zapostavljen, razen seveda v specializiranih programih. Kar seveda pomeni, da današnji šolar, ki se ne posveti filmu ali medijem, o tej tematiki ne izve pravzaprav ničesar. Pelkova knjiga je tako izvrstna priložnost za mladega gledalca filma, da spozna mnoge drobne stvari, povezane s filmom ter jim posveti, kot pravi avtor, nepopustljivo radovednost in dobrodušno navdušenje. A to niso le besede, saj uspe avtorju ljubezen do filma prenesti v vsako poro svojih razlag temeljnih filmskih pojmov.

V film se Pelko spušča filozofsko, saj ne prične npr. z bratoma Lumière, ampak na uvodnih straneh zareže v njegovo bistvo z razlago nekaterih osnovnih teoretskih filmskih pojmov in z vpeljavo zanimivih primerjav: izpostavi Benjaminova razmišljanja o filmu kot novemu načinu čutnega zaznavanja, poigravanja s filmskim časom in prostorom, primerjava med filmom in  Victor Hugojevo prvo izkušnjo vožnje z vlakom, pomen svetlobe itd.  Z Wendersovo mislijo, da filmi obstajajo le v očeh njihovih gledalcev, saj vidi vsak gledalec le svoj lasten film, med drugim nakaže, da ga zanima gledalec in njegovo doživljanje filma. Kot je nekoč dejal Fritz Lang: »Ne zanima me, koliko bom s filmom zaslužil. Želim si le, da jih vidi čim več gledalcev!«

Filmski pojmovnik ni enciklopedija, niti leksikon, niti zgodovina filma, ampak soočenje z nekaterimi pojmi, ki so zaznamovali stodesetletno zgodovino filma, medija, ki ga označi avtor kot medij današnjega časa. Razlago prične skozi deset zgodovinskih srečanj velikih filmskih cineastov, da bi izpostavil, kaj so to klasična filmska naracija (Griffith), kako in kdaj se pojavijo filmske zvezde oziroma zvezdniški sistem (Sarah Bernhardt), kdaj se najbolj izpopolni montaža (Griffith, Eisenstein), kako nekateri preprečijo, da množična umetnost ne postane manipulacija množic (Lang), kako nastane nasprotje ameriškega žanrskega filma (poroka Bergmanove z Rossellinijem, novi val); kako se pričnejo odkrivati druge kinematografije (Japonska, Indijska) itd.  Nato skozi Kiarostamijev mladostniško zbirateljstvo koščkov filmskih trakov nakaže dokaj podrobno razlago temeljnih enot filma (fotogram – kader – plan – sekvenca) in njihovo kombiniranje (montaža). V naslednjih poglavjih se loti pojava zvočnega in barvnega filma; filmskih poklicev, žanrov (mednje uvrsti tudi avtorski film in dogmo), najboljših filmov vseh časov, tudi po lastnem izboru; da bi končal z vplivi na gledalčevo recepcijo filma ter s kratko zgodovino slovenskega filma. Ena izmed temeljnih misli knjige – trojna premestitev: iti ven, biti skupaj in pogledati proč – je danes še posebej diskutabilna, saj po eni strani odseva stodesetletno pojavnost filma kot množične umetnosti in množične percepcije, po drugi strani pa je njena veljavnost v dobi računalnika več kot vprašljiva.

Boštjan Lah