Mariborsko kinematografsko mrtvilo

Že nekaj časa kroži v medijih vzpodbudna novica, da bo Maribor kandidiral za Evropsko kulturno prestolnico 2012. Četudi se zdi ta vizija domena znanstvene fantastike, so nekateri predstavniki mariborskih kulturnih institucij vsaj zmerni optimisti, a enotnega prepričanja, da je potrebno do takrat »revolucionirati mariborsko kulturo«. Če vzamemo v obzir posamezna področja kulture mesta Maribor, je kinematografija eno izmed tistih najbolj kritičnih. Če pogledamo njen prikazovalski del, je situacija alarmantna. Maribor trenutno ne premore, za razliko od Celja, Ljubljane, Izole in nekaterih drugih slovenskih mest, niti ene mestne kinodvorane, ki vsaj po pravilu zagotavljajo program, v zadnjem času priljubljeno, a tudi dokaj neuspelo, poimenovan kot art film. Za razliko od tega pa se bo lahko Maribor že v kratkem pohvalil z največjim številom kinodvoran v Sloveniji, kar se bo zgodilo z odprtjem Tuševega kinocentra prihodnje leto. Zakaj Mariborčani sledimo le trendu komercializacije, ne pa tudi trendu umetniških, mestnih kinodvoran? Kaj se bo zgodilo, če bodo kinocentri kdaj v prihodnosti lastnikom postali ekonomsko neupravičljivi? Bomo Mariborčani ostali brez kinodvoran? Kje tiči izvor mariborske kinematografske zavesti?

Morda bodo na vprašanje o kinodvoranah mnogi odgovorili, da le te-teh ne potrebujemo, saj imamo na razpolago mnogo sodobnih pripomočkov, ki so sicer v zgodovini krepko »nagajali« sedmi umetnosti: sprva televizija, pozneje video in trenutno največji sovražnik kinodvoran, računalnik. Če bi ta argument bil tehten, potem ne potrebujmo niti koncertov, slikarskih razstav, baletnih, plesnih in drugih predstav, saj imamo na voljo prej omenjene tehnične iznajdbe. Film se še vedno najbolje doživlja v kinodvorani. In tja tudi sodi. To je neizpodbitno. Toda, upoštevajoč posebnosti Maribora imajo dvomi o potrebnosti kinodvorane svojo realno težo. Morda tiči mariborska kinematografska zavest v naslednjih dveh ugotovitvah: po eni strani gre za prepričanje, da je film relevanten le še kot razvedrilo, k čemur so pripomogli H´woodski filmi v njihovi borbi za preživetje, zelo pa je pomembna tudi specifična socialna situacija Maribora. In res, v luči slednje je morda vprašanje mestne kinodvorane še vprašljivo (potreba po kulturi se pojavi šele v trenutku, ko so zadovoljene osnovne potrebe človeka), ne pa tudi v luči kulturne vizije mesta in razvoja na kulturnem področju. Kultura se da izrabiti tudi kot tržna priložnost. To je dokazal Graz, ki ima samo na področju prikazovanja dvanajst mestnih kinodvoran. Morda bo tudi Maribor sledil takšni logiki, ki bo pozitivno vplivala na socialno krizo mesta, katere del bo tudi pestrejša in kvalitetnejša kinematografska dejavnost.   

Maribor je v pogledu kinematografije v zadnjem času bolj znan skozi spore v primeru Kina Gledališče, še prej gradnje Koloseja in Tuša, kot pa po kakšnem posebnem dogajanju na področju programa. V tem sestavku se obračamo predvsem na tisto stran, ki ne mara pretirano ali sploh multinacionalnega biznisa, saj ima večina publike, ki od filma ne zahteva preveč, na voljo deset dvoran, ljubitelji filma kot umetnosti pa imajo na voljo deset dvoran manj. Vsaj tako kaže trenutno.

Od odprtja Koloseja dalje smo priča umiranju starih mestnih kinodvoran. Medtem ko sta dvorani Partizan in Gledališče »preminili« takoj, je kino Udarnik še nekaj časa »bolehal«, dokler nismo prebrali zadnje, sicer že takrat sumljive informacije: »Kino Udarnik je na poletnem dopustu«. Odprt bi naj bil ponovno septembra in »nudil filmske užitke vsem, ki od filma pričakujejo še kaj več, kot zgolj kratkočasno zabavo«. »In ker letos ni bilo pravega poletja,« je zaprt še danes.

Glede na to, da se za kratkočasno zabavo v Mariboru tako trenutno kot tudi v prihodnje ni bati (na Studencih se bo lahko bodoči planet Tuš pohvalil z največjo kinodvorano v Sloveniji), nas zanima, kje se bodo »zabavali« filmofili, ljubitelji »nekolosejskega« filma.  Glede na nove dogodke v podjetju Kinematografi Maribor (nova uprava podjetja), nas zanima, ali s strani podjetja KD Group kot tričetrtinskega lastnika podjetja, ali s strani Mestne občine Maribor kot četrtinskega lastnika, obstaja kakšna tovrstna, morda celo skupna vizija? Torej nekaj podobnega, kot se je zgodilo v primeru ljubljanskega kinokluba Vič, ki deluje pod okriljem Koloseja, ali celjskega Metropola, ki deluje pod okriljem celjske občine.

Nova uprava po odhodu Magde Medved na čelu z Iztokom Zrimškom zaenkrat še noče izdati prav veliko. Več odgovorov bo jasnih konec novembra na skupščini, na kateri bo uprava lastnikom podjetja predstavila poslovni načrt. Nova strategija bi naj bila tesno povezana s kinom Udarnik (kar že to pač pomeni), kjer pa naj ne bi bila samo kinematografska dejavnost.  

Mestna občina Maribor pri vprašanju prihodnosti podjetja Kinematografi Maribor nima posebnega vpliva, saj je le četrtinski lastnik. Pozitivno pri vsem skupaj pa je to, da sta dvorani Partizan in Udarnik – obe sta sicer v postopku denacionalizacije - od leta 1995 dalje v javni infrastrukturi, kar pomeni, da se bo morala tam, ne glede na vrsto lastništva, odvijati kulturna dejavnost. To pa je seveda možnost, ki bi lahko v prihodnosti koristila kinematografski dejavnosti v Mariboru. Težko bi si predstavljali evropsko kulturno prestolnico 2012 brez mestne kinodvorane, kjer lahko pride do izraza tudi lokalna filmska kreativnost in ne samo prikazovanje tujih izdelkov. Z vidika kandidature je to trenutno eden pomembnejših izzivov mesta. Za začetek bi bilo vzpodbudno že samo to, če bi v Mariboru po čem takem začutili potrebo.

Boštjan Lah