6. MOTOVUN FILMSKI FESTIVAL

Komunikativnost in pretirana predvidljivost pri nagrajevanju

Motovun, simpatičen kraj s srednjeveškim obzidjem, po katerem se je možno sprehoditi in obiti sam center, s cerkvijo, velikim zvonikom, s tipično istrsko arhitekturo in še čem starodavnim, je na zaključni, peti dan festivala, običajno natrpan kot Japonska. Ko se sprazni Kino trg s kapaciteto 900-ih gledalcev, in ko se le-ti po koncu predstave vsujejo v del trga, ki je manjši od kina in niti slučajno prazen, se zgodi obupen zastoj. Ko prodre v obzidje s premerom približno štiristotih metrov še nekajkrat toliko ljudi, mnogi zgolj zaradi druženja in zabave, se center Motovuna spremeni v prenatrpano mravljišče. Prav zaradi tega so organizatorji letošnjo zaključno fešto premestili ob vznožje hriba, kar je izdatno sprostilo še vedno natrpan vrh hriba. Zanimivo, medtem ko se mnogi filmski festivali po sveti potegujejo za večje število gledalcev, so organizatorji v Motovunu prisiljeni početi ravno obratno. Poskrbeti morajo, da bo velikansko število blizu 30000-ih obiskovalcev, kolikor jih običajno obišče Motovun v petih dneh festivala skupaj, porazdeljeno kar se da na širšem ozemlju, kar sicer niti ni tako enostavno, če upoštevamo, da so vse štiri kinodvorane zelo blizu druga drugi. Delno pri tem pomaga Eko Camp, kamor zahaja veliko število obiskovalcev predvsem zaradi zabave, drugi ilegalni načini campiranja, oba locirana 20 minut hoje vstran od kinodvoran, delno so to spremljevalne prireditve, razporejene po različnih delih Motovuna, delno je to premeščena zaključna prireditev. Filmski festival Motovun je tudi letos prodal vse karte, ki jih je bilo blizu 20.000, ponudil veliko kvalitetnih filmov in druženja s filmarji. A je od tega tudi mnogo več. Je svojevrsten dogodek, ki ga še najbolje opiše vzdevek filmski Woodstock. Je kraj zabave, druženja in filmskih užitkov. In za marsikoga tudi dopust.

Hrvaško prikazovalno polje je tako kot slovensko v razvoju. Danes je približno 6, 7 distributerjev, ki kupujejo tudi nemainstreamovski film, pred leti ni bil skoraj nihče. Na prvi dan Motovunskega festivala leta 1999 so organizatorji začudeno ugotovili, da na hrvaškem niso v kinematografih vrteli niti enega neameriškega filma. Ker so danes razmere boljše, so organizatorji prepričani, da je tudi Motovun dal svoj minimalen delež pri razvoju bolj raznolikega in kvalitetnega kinematografskega programa. Kljub temu konzervativna Hrvaška še vedno ni docela prepoznala pomena takšnih festivalov kot je Motovun. Igor Mirkovič, vodja službe za odnose z javnostjo, mi je dejal, da prispeva Ministrstvo za kulturo denar samo zaradi tega, ker zaradi odličnega obiska in obsežnih mednarodnih povezav nimajo druge izbire in ne zaradi tega, ker bi v festivalu prepoznali kakšno specifično vrednost. Tako je država festivalu namenila le nekaj več kot 10 odstotkov celotnega proračuna, vrednega 250000 EUR. Večino proračuna so zapolnili sponzorji – več kot polovico - in Istrska občina, okoli 25 odstotkov. Kljub temu da se številka zdi visoka, je za festival, ki se odvija na prostoru brez ustrezne filmske infrastrukture, to dokaj malo. 

Še posebej zaradi konzervativne politične scene na hrvaškem organizatorji radi poudarjajo proevropsko orientacijo festivala. Tudi letos je bilo v glavnem programu večina filmov evropskega izvora. Zmagovalci so bili v celoti iz Evrope, četudi bi lahko zmagal tudi v Sloveniji v art kino mreži pred kratkim videni korejski film Pomlad, poletje, jesen, zima, pomlad. Tudi žirije in svetovalni odbor so mednarodnega, predvsem evropskega značaja, delno iz bivše Jugoslavije in delno iz zahodne Evrope.  Poglejmo samo nekaj znanih imen iz svetovalnega dobra: Paul Thomas Anderson, Stephen Daldry, Dušan Makavejev, Lone Scherfig, odmevni producent Jeremy Thomas.  Na festivalu smo videli veliko znanih obrazov. Glavna zvezda festivala je bil vsekakor Jason Biggs, mladenič iz Ameriške pite, drugi gosti so bili manj pompozni, a zato mnogo bolj relevantni: Stephen Daldry, avtor ur do večnosti in Billy Elliota, igralca Miki Manojlovič in Gery Lewis, Branko Džurič, član žirije in številni drugi.

Kaj reči glede filmov? Kot je to ponavadi na filmskih festivalih, smo videli zelo veliko kakovostnih izdelkov in le malo presežkov. Igo Mirkovič mi je dejal, da ni namen Motovunskega festivala ljudi zamorit z zahtevnimi, konceptualnimi avtorskimi filmi, ampak s komunikativno umetniško produkcijo. Morda velja omeniti predvsem prvenec ameriškega režiserja Thomasa McCarthyja Station Agent, lucidno, nepretenciozno, simpatično, občuteno pripoved o mukah in radostih pritlikavega Fina, ki se znajde v zapuščeni železniški postaji v zakotnem ameriški vasi. Kljub temu da se želi Fin zaradi svoje hibe povsem odpovedati stikom z domačini, se mu zgodi ravno nasprotno. Naleti na Joe-a, ki ne razume zavrnitve in neprenehoma govori ter išče stik s simpatičnim Finom in na Olivijo, v katero se zaljubi. Poleg močne zgodbe je potrebno omeniti še posebej suvereno interpretacijo pritlikavega Fina, pod katero se je podpisal Peter Dinklage.   

Glavno festivalsko nagrado je snedel lanski film priznanega angleškega režiserja Kena Loacha Au Fond Kiss (Ljub poljub). Gre za čudovito, a komplicirano ljubezensko štorijo, ki se zgodi med glazgovskim Pakistancem Kasimom in Angležinjo Roisin, ki je tudi učiteljica Kasimove sestre. Čeprav gre sprva za klasično zgodbo o prepovedani ljubezni, jo Loach zaostri s številnimi verskimi in tradicionalnimi preprekami. Glavno filozofsko vprašanje filma je vsekakor, v kakšnih skrajnih razmerah lahko preživi ljubezen. Po drugi strani pa gre za problem migracij in ohranjanja tradicije. Ali je možno v nemuslimanski državi ohraniti muslimanski način življenja, ki povzdiguje nadvse predvsem trajnost družine ter ga odtujiti in ohraniti vitalnega znotraj okolja, ki preferira mit o romantični ljubezni?

Nagrado Fipresci, medanrodne žirije filmskih kritikov je prejel dogmatski, pretirano kapriciozni dokumetnarec danskega odštekanca, ekstravagantnega Larsa Von Trierja The Five obstructions (Pet preprek). Gre predvsem za skrajno tehnicističen pogled na filmsko ustvarjanje. Lars izzove svojega vzornika Jorgena Letha, ki je leta 1967 posnel 12 minutni igrani film Popolni človek, ki ga je povsem navdušil. Zaradi tega se odloči, da bo 35 let pozneje Lethu postavil pet filmskih preprek, po katerih bi ta original Popolnega človeka na novo posnel. Ena izmed preprek je film, sestavljen samo iz kadrov 12-ih sličic, druga prepreka je animirani film, tretja je prestavitev v revno okolje itd. Film je zanimiv predvsem za vse filmske ustvarjalce, saj prodira v srce fenomena filmskega ustvarjanja.

Med drugimi nagradami sta zmagala dva filma iz Črne gore in eden iz Hrvaške. Nagrado OdAdoA je dobila tragikomična pripoved Kad porastem biču Kengur, ki se ukvarja z izgubljenimi posamezniki na koncu mladosti. Ostale nagrade so bile podeljene kratkim filmom, pri čemer velja izpostaviti dve zanimivi nagradi. Pri prvi gre za Amnesty International Human Rights Award, torej za nagrado o filmih, ki se ukvarjajo s tematiko človeških pravic in Jameson Short Film Award, zelo zanimiva nagrada, ki pomaga distribuciji kratkih filmov. Del te sekcije zaznamujejo filmi, ki so zmagali lani na 15-ih evropskih festivalih, del pa letošnja nacionalna produkcija, pač v 15 evropskih državah, kjer se vsakoletno podeljuje ta nagrada.  Zmagovalec bo naslednje leto prikazan na enem izmed 15-ih evropskih festivalov, ki so vsako leto na novo izbrani.

Filmski festivali imajo danes za filmsko kulturo poseben pomen. Razumemo jih lahko predvsem v dveh pomenih: kot promotorje filmov, ki imajo pogosto manj možnosti za redno distribucijo ter kot krožišče filmskih profesionalcev z namenom večjega pretoka idej in informacij, kar seveda rodi nove filmske projekte. Prav zaradi prevlade korporativnega, mainstreamovskega filma so pomemben vzpodbujevalec filmske umetnosti prav toliko kolikor so veliki multipleksi zaviralci. 6. Motovun filmski festival je to več kot jasno dokazal. Več kot 100 tujih gostov, denarne nagrade, od katerih je potrebno izpostaviti še posebej sekcijo OdAdoA, katere zmagovalni film je prejel 5000 EUR in 5000 distribucija, mednarodno sestavljene žirije in svetovalni odbor, vse to je dokaz, da poskuša biti Motovun vzpodbujevalec novih, mednarodnih in nacionalnih, filmskih projektov.

Seveda so tudi sami festivali organizmi z lastno preživetveno nujo ter zaradi tega pogosto primorani pokazati hrbet lastnemu idealu – programski usmeritvi - kar bi bilo možno očitati tudi 6. Motovun filmskem festivalu. Ko sem pred festivalom prvič površno pregledal program festivala, sta mi padli v oči dve imeni: znani angleški režiser Ken Loach in danski režiser Lars Von Trier. In prav ta dva sta dobila potem glavni nagradi festivala. Lani je dobil Propeler, glavno Motovunsko nagrado, Paul Thomas Anderson, sicer avtor mednarodno cenjenenega filma Magnolija. Prav to je tisti politični del festivala, ki se mu tudi Motovun, kljub prekomernem obisku in medijski prezentaciji, očitno ne more izogniti.

Boštjan Lah