Mariborska kino – realnost (prihodnost)

Pišem ne le v mojem, ampak predvsem v imenu mnogih Mariborčank in Mariborčanov, ki jim film še vedno – in upam da bo tako tudi ostalo - ne predstavlja le obrobne dejavnosti nakupovalnega centra. Pa tudi zaradi tega, ker mi ni mar, kakšni filmski koluti bodo v naslednjih letih in desetletjih krožili po mariborskih filmskih dvoranah. Hkrati pa izražam obžalovanje zaradi arogantnega odnosa direktorice Kinematografov Maribor ga. Magde Medved, ki mi že več kot 14 dni (mail je dobila 30.6, drugega 12.7.) ni odgovorila na sicer kompleksna, a povsem tehtna in radovedna novinarska vprašanja glede usode zdaj že »legendarnih« mariborskih kinodvoran Udarnik, Gledališče in Partizan.

Ali edino mariborsko kinopodjetje nima vizije (ne pozabit, da imamo v mestu veliko študentov in dijakov), ali se je preprosto ustrašilo nujno potrebnega vložka v razvoj komercialno manj donosnega programa ali pa ima zaradi tujega lastništva pri programu pač zavezane roke?

Očitno nihče pri podjetju ne želi resneje posegati v relevanten filmski program, ki bi poleg zabave zadovoljil v Mariboru na področju filma močno zapostavljene družbene potrebe po izobraževanju in informiranju. Tako nekako kot se trudijo tudi v mnogo manjših slovenskih mestih kot so Izola, Celje in Novo mesto, kjer se lahko pohvalijo z »nemultipleksovskim« programom. Seveda, v Mariboru takšnega programa ne potrebujemo. Smo poskusili, pa ne gre. Ni odziva. Toda takšno razmišljanje, resnici na ljubo, ni resno in spominja bolj na ležeren izgovor, kot pa na tehten argument. Podobno se v Mariboru dogaja še z marsičem drugim. Toda nekatere druge kulturne prireditve v mestu so dokazale, da se da storiti marsikaj. Dokaz za to sta npr. Festival Lent in glasbeni program Skrite note.

Seveda danes mestnim kinom ni lahko (tudi nekaterim multipleksom ne), saj živimo pač v času mnogoterih možnosti. Film je doživel številne boleče revolucije (televizija, video in drugi formati, računalnik, digitalna in kabelska televizija), ki jih je pri programu mestnega kina nujno potrebno upoštevati. Najpomembnejše vprašanje se zatorej ne glasi, ali bo sploh kdo prišel, ampak, kako pritegniti za zdaj še potencialno publiko. Kako publiko navdušiti do take mere, da bodo tovrsten film imela rada. To je vprašanje skrbno načrtovanega dolgoročnega procesa, s številnimi dodatnimi projekti, kot so predavanja, ciklusi starih filmov, filmska literatura in druge možnosti.

A kje?

Čeravno je bil nekoč z dvema kinotečnima ciklusoma - v sedemdesetih in osemdesetih - meka mariborskih art fenov Kino Gledališče, se je v zadnjih desetih letih v srcu Mariborčank in Mariborčanov usidral simpatični Udarnik, ki bi lahko postal prava lokacija tako za kvaliteten filmski program, za mamljivo gostinsko ponudbo (kakšna simpatična kavarnica s filmskim dekorjem), kot tudi za spremljevalni filmski program po vzoru ljubljanskega Kinodvora. Prostor z »auro«, v katerem bi lahko potekal kdaj tudi kakšen filmski festival.

Seveda projekta ne morejo podpreti le Kinematografi Maribor, ampak tudi njihovi lastniki, med katere spada tudi Mestna občina Maribor. Prav lokalna oblast je v razvitih zahodnih državah pomemben »sponzor« nekomercialnih filmskih programov.

Boštjan Lah

za

Društvo za razvoj filmske kulture