Bojan Labovič:
»Kinematografska kultura v Mariboru je trenutno porazna.«
Maribor je že nekaj let brez mestnega kinematografa, ki bi zainteresirani publiki lahko ponudil zahtevnejšo filmsko vsebino, ob tem pa se lahko pohvali z največjim številom kinodvoran v Sloveniji. Zakaj v Mariboru sledimo le trendu komercializacije, ne pa tudi trendu umetniških, mestnih kinodvoran? Kaj se bo zgodilo, ko bodo kinocentri v prihodnosti lastnikom postali ekonomsko neopravičljivi? Bo Maribor ostali brez kinodvoran? Kje tiči izvor mariborske kinematografske zavesti? To so le nekatera vprašanja, ki smo jih, tudi v reviji Dialogi, načeli že pred časom, ob zaprtju takrat še edinega preostalega mestnega kina Udarnik, a od takrat vsa ta vprašanja niso dobila nobenega novega odgovora. Položaj se je do neke mere celo zaostril. Odgovornost za vzpostavljanje zahtevnejšega filmskega programa se je v mestu prelagalo na privatne iniciative ali komercialni interes, kar pa v tem primeru gotovo ni prava rešitev. Prav lokalna oblast je namreč tista, ki v razvitih zahodnih državah predstavlja pomembnega »sponzorja« nekomercialnih filmskih programov. Že nekaj časa je Maribor tudi v znamenju kandidature za Evropsko kulturno prestolnico 2012. Težko si je predstavljati evropsko kulturno prestolnico brez mestne kinodvorane. Z vidika kandidature je to torej trenutno eden pomembnejših izzivov mesta. So prvi koraki proti temu cilju že narejeni? O tem in podobnih vprašanjih smo se pozanimali pri mariborskemu režiserju, tudi višjem svetovalcu za kulturo na Mestni občini Maribor, Bojanu Laboviču, ki si veliko prizadeva prav na tem področju.
Kako iz svoje pozicije ocenjujete trenutni položaj in nivo filmske (tako ustvarjalne kot prikazovalne) kulture v Mariboru?
Mislim, da je vprašanje zastavljeno na pravi način, saj res gre za dve različni problematiki, ki po eni strani sovpadata, po drugi strani pa sta to res zelo različni problematiki, ki ju je verjetno tudi potrebno reševati na različna načina, oziroma z različnima strategijama. Maribor nikoli ni bil mesto, v katerem bi ustvarjalci lahko našli svoj domicil. Verjetno ni problem samo v tem, da Maribor pač nima kinematografske tradicije, ali pa v položaju kinematografske kulture v mestu, ki nikoli ni bila zadovoljivo stimulirana od pristojnih institucij. Tudi javni zavodi v kulturi recimo filma niso vključevali v svoje programe, razen seveda na področjih distribucije in prikazovanja. Tako, da neke produkcije v mestu, razen televizijske, v preteklosti ni bilo. Mesto je tako znano zgolj po entuziastih, med katere spadam tudi sam, ki z lastnimi iniciativami, lastnim hotenjem in seveda tudi lastno ambicijo nekatere stvari pač ustvarimo. Škoda je, da v ozadju ni institucije oziroma združenja, kakšne neformalne organizacije, kjer bi se filmski ustvarjalci lahko srečevali, ne samo na teoretični osnovi, ampak kjer bi lahko tudi na kreativni osnovi snovali projekte, ki bi bili povezani z mestom. Tovrstnih predlogov je v preteklosti že bilo nekkaj, vendar nikoli niso bili do konca realizirani – bodisi zaradi razlogov, o katerih sem govoril prej, ali pa tudi zaradi določenega »egotripa« posameznih ustvarjalcev, kakršnega lahko trenutno spremljamo tudi na državni ravni. Tisti, ki dobijo sredstva za filme, so tiho, tisti, ki pa ne, pa protestirajo. To je seveda večni problem naše kinematografije.
Iz Maribora je precej režiserjev, ki delujejo tudi drugod, predvsem v Ljubljani. Od tukaj prihajajo različni filmski profili, ki nabirajo sredstva za svoje projekte na različnih mestih. Iluzorno je pričakovati, da bi lokalna skupnost financirala filmske projekte, ker konec koncev so za to potrebna le prevelika sredstva in je tovrstno financiranje smiselno le na državnem nivoju, kjer ga je možno izpeljati. Ampak kakšne manjše strategije, na primer neke vsebine, ki se dotikajo ali zgodovine ali socialnopsihološke problematike mesta, to pa mislim, da bi lahko bilo izvedljivo tudi na lokalni ravni mesta.
Tudi Univerza, ki bi lahko pri tem odigrala neko vlogo, a tega ni naredila. Študij medijskih komunikacij ni kinematografski niti ne tipično televizijski študij, ampak je to predvsem študij nekih na pol tehničnih profilov, proti katerim sicer nimam nič in mislim, da so tudi potrebni, a tovrstni študij ne zadovoljuje vsebinskih potreb. Tako ta študij ne izobražuje ustvarjalcev, ne izobražuje režiserjev oziroma ljudi, ki ustvarjalno razmišljajo o filmu. O filmu vendarle mislim, da je primarno humanistična dejavnost, kjer se pač tehnika uporablja zgolj za realizacijo določenih sporočil.
Prikazovalna kultura v Mariboru je trenutno porazna. To vemo vsi, ki smo nekoč in še tudi danes hodimo v kino. Porazna ni toliko glede na številke, ker pač te nihajo – nekateri filmi so bolj gledani nekateri manj – ampak predvsem zato, ker v Mariboru določenih zvrsti, določene geografske, estetske ali umetniške kinematografije, preprosto ni. V Mariboru je že vrsto let prisotna predvsem komercialna kinematografija, kjer se sicer lahko znajde tudi kak kvaliteten film, ki prebije »mainstream« meje in se nekako znajde v tem okolju. Zakaj je temu tako, je težko povedati. Maribor je bil v preteklosti, kot se spomnim še iz svojih srednješolskih let, na področju filma izredno močan. Bila je določena filmska scena, bili so cikli velikih režiserjev, bili so različni filmski dogodki. Ne samo, da so bili, bili so tudi zelo dobro obiskani, tako da je bilo skoraj nemogoče priti do kart, kar se z današnje perspektive zdi kar rahlo utopično ali pa vsaj nenavadno. Tako da ta tradicija v Mariboru nekje je.
Kje se je zalomilo, kje se je zgodil ta prelom?
Imam občutek, da se je to zgodilo predvsem v šolstvu. Vseeno je šolstvo tisto, ki, če ne neposredno pa vsaj posredno, pri ljudeh vzbuja zanimanje za določene umetniške prakse. Kinematografija je predvsem v srednji šoli in pa tudi na univerzi, izgubila precej svoje nekdanje naklonjenosti. Tudi ko se tega vprašanja na šolah lotijo, se ga lotijo kvečjemu pavšalno in zelo površno.
Ko smo pripravili Teden slovenske Kinoteke, se je na nek način pokazalo, da v Mariboru potencialna publika obstaja. Prireditev še ni bila tako dobro obiskana, kot bi lahko bila, ampak se je kljub temu videlo, da v Mariboru obstaja poznavalska filmska publika, ki je željna dobrih filmov in tovrstne kulture. Če bi se v mestu vzpostavil neki redni program, bi se to med ljudmi lahko uveljavilo, in mislim, da Maribor je goden, da se kaj takega tudi dejansko zgodi.
Kakšno rešitev predlagate?
Maribor bi potreboval nekakšno »avdiovizualno središče«. Torej obliko neke institucije oziroma organizacije, ki bi bila večplastna, ki bi se ukvarjala s teorijo in ki bi prikazovala dobre filme. To bi v bistvu bil mestni kino, ki bi moral imeti tudi neke produkcijske kapacitete in ki bi lahko pripravljal tudi neodvisno produkcijo, ki ne bi bila neposredno vezana na kapital, ki ima seveda tudi svoje zahteve. Takšno »avdiovizualno središče« bi lahko bilo samostojen center ali pa bi delovalo v sklopu kakšnega zavoda. O tem se da še razpravljati.
Zakaj recimo komercialni ponudniki filmskih storitev v Mariboru niso zainteresirani za filmski program v mestu?
To ni povsem jasno. V njihovo ekonomsko perspektivo se seveda ne moram spuščati. Verjetno v Mariboru še ni napočil čas za entuziazem, ki bi to ustvaril. V Mariboru se še vedno gleda zelo pragmatično, tudi tisti, ki so nekoč že imeli mandat, da predstavljajo kinematografijo v tem mestu. To pragmatično gledanje je bilo očitno zgolj skozi številke in ne dolgoročno, ampak kratkoročno. Vemo pa, da nekatere dobre stvari ne prinašajo rezultatov takoj, ampak šele čez čas, ko pa enkrat jih, so rezultati lahko trajni. Zakaj je konkretno prišlo do tega, da se takrat še edini mestni kino Udarnik ni več uporabljal, pa je že rahlo surrealistično vprašanje, ker nekega logičnega razloga za to ni. Kino Udarnik bi s kombinacijo komercialne in bolj umetniške produkcije lahko delal program še naprej. Lahko bi imel recimo otroške matineje, ki bi gotovo imele določene rezultate, če bi bila zadeva pravilno zastavljena. Nikakor ni potrebe, da se v takšnih kinih vrti samo recimo Pasolinija in Kurosavo. Tudi zamišljeni »avdiovizualni center« bi moral nekoliko kombinirati in ne bi mogel vztrajati samo pri neki vzvišeni umetniški poziciji. Brez tega žal danes več ne gre, ker je kino umetnost, ki je od vseh umetniških praks še najbolj pod vplivom logike trga. Blizu ji je recimo še glasba, saj lahko vidimo, kaj se dogaja recimo v klasični glasbi, ko operni pevci postajajo pop pevci in tako naprej. Ampak kino je bil prvi napaden na ta način in je v splošni miselnosti najbolj prisoten kot tak. Seveda pa je potrebno imeti postavljeno neko mejo, kar je pa največja umetnost – namreč določiti pravo mejo, da ne prestopiš v trivialnost in cenenost, ampak da kljub komercialnosti lahko ustvariš določen nivo.
Verjetno je problem kina Udarnika tudi v tem, da je to sorazmerno velika kinodvorana. Takšna dvorana zahteva tudi večje izdatke za sam zagon. Sploh, če nedelujee dlje časa, in verjetno je bila v tem primeru logika predvsem ekonomska.
Kaj v tem oziru pomeni mariborska kandidatura za evropsko kulturno prestolnico leta 2012?
Vsi vemo, da je ideja evropske kulturne prestolnice 2012 lahko samo floskula, kljub temu pa je lahko tudi priložnost. Vse je odvisno od tega, v katero smer – tako programsko, kot miselno – bomo šli. O tem se bo tudi odločalo, vendar na nekih drugih nivojih. To pot je res možnost, da Maribor priložnosti ne izpusti iz svojih rok in da do takega središča, ki bi združevalo prikazovalno, teoretično in produkcijsko kulturo, tudi dejansko pride. Te možnosti so v zadnjem času realne, kar so pokazali tudi nekateri indici, da bi Maribor lahko pridobil nazaj nekatere mestne kinodvorane. Vsaj kino Udarnik, kar bi že bil seveda zelo velik korak naprej v primerjavi s časom in situacijo, v kateri se o tem pogovarjamo.
Če bi prišli do teh kinodvoran in še do spremljevalnih prostorov takšnega prikazovalnega centra, bi bile vsaj prostorsko ustvarjene popolnoma realne možnosti za takšno središče. Proračunske možnosti so v trenutni situaciji malo manj verjetne, je pa možno financiranje tovrstnih programov iz evropskih skladov. In če bi se začelo s pravim pristopom, potem mislim, da možnosti so. Večni problem lokalne kulturne politike Maribora, pa ne samo kulturne, pa tudi ne samo Maribora, je zagotovitev zagonskih sredstev, pa tudi zagonskih pogojev, da pride do elaborata, ideje; tega, da se nekaj dejansko zgodi. Ta štartna osnova, temelj, je nekaj, za kar bi morala poskrbeti lokalna skupnost s svojo strategijo. Če ne drugače, je to zdaj mogoče znotraj ideje o evropski kulturni prestolnici 2012.
Ali ima mariborska občina kakšno strategijo na področju kinematografije?
Gotovo je dolžnost določenih struktur v občini, da ljudem omogočijo kino. Mislim, da bi to lahko bil celo zelo velik politični dogodek, kot se je recimo pred kratkim zgodil v Zagrebu. Nevarno pa je, da po takšnem političnem »dogodku« ponavadi ni več »dogodkov«. Zadevo bi bilo modro zelo dobro osmisliti. Mi, ki se na tej občini s kulturo tako ali drugače ukvarjamo, smo lani v Maribor pripeljali Kinoteko. To je bil po eni strani neke vrste test, po drugi pa injekcija, ki je premaknila tudi druge strukture k razmišljanju, da gre za dejavnost, ki v tem mestu evidentno manjka. Poleg recimo mladinskih hotelov, ki jih tudi nimamo, ima pa jih danes vsako normalno mesto. Upam, da se bo ta miselnost spremenila. Mestna občina ima gotovo dolžnost, da – kolikor je to v njeni moči -pridobi dvorane in vso potrebno infrastrukturo, ter da s tem prispeva, da se ta dejavnost brez nadaljnjih nepotrebnih zapletov in pogajanj začne odvijati. Trenutno je to sicer še vedno zgolj pobuda, ki nastaja znotraj posameznih občinskih rokavov, in to, vsaj kolikor vem, zaenkrat še ni zadeva uradne politike.
Po mojem mnenju je razlog, zakaj je bila občina vsaj v preteklosti nezainteresirana za ta problem, predvsem ta, da so bili Kinematografi Maribor nekoč občinsko podjetje. Tukaj smo spet pri tisti zgodbi, da se kino kot edino umetnost jemlje docela kot tržno dejavnost. Nobenega javnega zavoda v kulturi občina ni dala na trg razen kinematografov. Iz njih so naredili tržno podjetje, kar je bila po mojem mnenju napaka, ki Maribor še danes precej stane, tako da posledično kino v mestu nima svojega pravega domicila. V najslabšem primeru bi se to podjetje lahko vsaj deloma priključilo h kašnemu javnemu zavodu, ki bi to kinematografsko dejavnost opravljal naprej. Zdaj je minilo toliko in toliko let in končno se počasi spet vsi prebujajo ter vidijo, da ta odločitev ni bila dobra za filmsko kulturo, kinodvorane, za staro mestno jedro in tako naprej. Globoko upam, da se bo miselnost začela spreminjati. Najbolj se še vedno bojim smeri. To obračanje, v katero smer se bo zadeva odvijala, je še vedno precej v zraku, kajti pretendentov za dejavnost bo verjetno vedno dovolj. Pod pretvezo umetnosti se danes lahko prodaja karkoli.
Moje osebno mišljenje je, da bi se zadeva realno lahko začela uresničevati že v tem letu, ko bi se lahko speljali vsi postopki za pridobitev dvoran – če seveda možnost, da mestna občina te dvorane pridobi nazaj, dejansko obstaja - in da se potem v letu 2009 omogočijo vsi postopki v zvezi z ustanavljanjem oziroma iskanjem organizacije, ki bo kinematografsko dejavnost v Mariboru tudi izvajala. Če občina ne bi dobila nazaj dvoran v mestu, bi bila pametna strategija tudi ta, da se v centru po zgledu nekaterih evropskih mest uredi kakšna manjša kinodvorana. Da se skratka adaptira neki prostor v manjšo kinodvorano, kjer se bodo lahko na primeren način zadovoljevale tovrstne potrebe.
Film ima tudi v projektu kulturne prestolnice 2012 svoje mesto?
Film je zastavljen tudi v projektu kulturne prestolnice 2012, saj brez filma skoraj ne vidim možnosti izvedbe takšnega projekta. V tem primeru ne gre samo za organizacijo filmskih festivalov, kot je recimo Dokma, in za katere bi bilo dobro, da se še naprej razvijajo in se dokončno nekje do 2012 razvijejo v to, kar je potrebno. Mislim, da bi se tudi v produkciji moralo nekaj pomembnega zgoditi in pa seveda na področju splošne miselnosti o filmu. Ker to ne sme biti samo priložnost za prireditve in dogodke, pač pa mora biti to predvsem priložnost kulturi postaviti mesto enakovrednega partnerja z ostalimi, za večino samoumevnimi področji.
Objavljeno v reviji DIALOGI letnik 44, številka 1 - 2, 2008