Pogovor s progamskim koordinatorjem Sniffa Igorjem Prasslom

»KRATKI FILM KOT STRIP«

O tem, kako bi moral izgledati uspešen filmski festival, o Sniffu, o družbeni poziciji kratkega filma in animacije, o naraščanju festivalskega dogajanja v Sloveniji in v tujini, o Kinoteki ter drugih filmskih »prigodah«.

Igor Prassel je bil na nedeavnem, tretjem Festivalu kratkega filma Novo mesto Sniff programski koordinator (kot pravi sam prvič in zadnjič), sicer pa je kurator za animacijo pri Slovenski kinoteki, sodelavec drugih festivalov v Sloveniji (Isola Cinema – Kino Otok, Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, Festival slovenske animacije Izola) in urednik edine slovenske stripovske revije Stripburger. 

Letošnji Festival kratkega filma Novo mesto Sniff je ponudil še bolj kakovosten in raznovrsten program, moti le slab obisk. Mnogi namreč za festival sploh ne vedo. Je to mogoče zaradi marginalne vloge kratkometražnega filma? Kako bi lahko festival postal bolj odmeven?

Prav gotovo je to relevanten podatek. Večina v življenju ni navajena gledati kratkega filma in ga prepoznati ter vrednotiti kot umetniške forme. Kot gledalci smo navajeni iz multipleksov, da se prodaja samo zabava. V Sloveniji je recimo Kinodvor kot prvi začel šele lani z s pilotskim projektom, ki je, čeprav ni bil dovolj koncipirano razdelan, vsaj poskusil vrnit kratkemu filmu prostor v kinematografu - to je predvajanje pred celovečernim filmom - kar je bilo v štiridesetih, petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja še čisto normalno. Zaradi tega tudi ne moremo pričakovati od mladega festivala kot je Sniff, da bodo drle mase, občinstvo iz cele Slovenije. A kljub temu sem mnenja, da je bilo premalo storjenega na lokalnem nivoju, da je bila napaka festivala, da ni poskušal že s prvo edicijo privabiti šol, kar se je letos na srečo  zgodilo. Jasno je namreč, da bo srednješolec, seveda če so mu ti filmi tudi pravilno predstavljeni, postal del publike in bo začel gojiti do kratkega filma odnos.

V kakšni smeri bi se lahko razvijal Sniff?

Sam sem sodeloval le pri tej ediciji festivala in od njega tudi odstopam, saj se preveč razhajamo v osnovnem konceptu glede tega, kaj je to filmski festival. Kar se tiče prihodnosti, mislim, da bi moral Sniff gravitirati na Zagrab, kjer je večja kritična masa, ki gleda kratke filme na različnih domačih festivalih, npr. na festivalu animiranega filma Anima fest ali na Amnesty international film festivalu. Blizu Novega mesta se je na hrvaškem zgodil festival kratega filma Tabor film festival, pa se Sniff z njim do sedaj še ni povezal. Takšne povezave, kot jih je speljala Izola, npr. z Innsbruckom, ponujajo možnost, da festival pride na mapo pomembnih mednarodnih festivalov, torej da ne prihaja le lokalna publika, ampak tudi organizatorji in avtorji, ki so vabljeni, če se dva festivala dogajata v istem času, na enega in drugega. Na Snifu se je v treh primerih zgodilo, da so avtorji, ki so bili na Anima festu, tudi prišli v Novo mesto. Drugače je težko pridobiti avtorje, saj SNIFF še ni tako uveljavlejn in pomemben, da bi avtor prišel.

V Izoli je bilo mogoče čutiti povsem drugačno atmosfero kot na Sniffu.

Po mojem mnenju je razlika v srcu in v tem, da ekipa, ki dela festival, s filmom živi in film ljubi, medtem ko ima tukaj velik del ekipe, oziroma direktor festivala kot prvi, do filma nekakšen marketinški odnos. Ekipa prej sploh ni gledala teh filmov, niso niti vedeli, kaj se bo zgodilo. Na Sniffu se ekipa menja vsako leto, kar je tudi največji polom tega festivala.

Na festivalu ni bilo moge opaziti imen velikih režiserjev celovečernih filmov. Ali ti kratkih filmov ne snemajo ali pa so ti filmi predragi?

Priznani avtorji celovečernih filmov se le redko vračajo k formi kratkega filma. Status celovečerca je višji, s katerim lahko avto tudi živi. Avtorje kratkometržanega filma primerjam z avtorji stripov, kjer je skoraj nemogoče zaslužiti.

Ste sploh iskali pomembne avtorje celovečernega filma?

Ne, .kolikor sem sam kot programski koordinato zastavil koncept iskanja filmov, je bil vzor knjiga marketa iz Clermont-Ferranda, iz referenčnega največjega festivala kratkometražnega filma v Franciji, ki traja že 26 let. Bil je postavljen kot nacionalni festival in se je šele čez 10 let razvil v mednarodnega in danes je največji festival kratkega filma na svetu. Vsako leto izdajo poleg kataloga tudi knjigo marketa Clermont-Ferranda, ki je bila nazadnje debela 1480 strani. Mi smo to knjigo prečesali, kot programski koordinator sem si vzel pravico narediti prvo selekcijo tristotih filmov, na katere smo tudi poslali prijave. V program smo poskušali uvrščati dokumentarni, igrani, ekperimentalni in animirani film. Iskati zveneča imena za festival brez publike bi bila še večja polomija. To bi se sicer dalo, če bi vedeli, da bo potem publika  njegovo delo tudi spoštovala.

Lahko festival kratkega filma vpliva na slovenski prikazovalski prostor?

Ja, če bi imel sposobnega vodjo, je pa res, da je letos pristopila televizija Slovenija s predlogom odkupa devetih ali celo desetih filmov za prikazovanje v nekem novem terminu na televiziji. To je že dokaz, da je festival vplival. Druga svar pa je ideja, tako kot se je zgodilo tudi v Clermont-Ferrandu, da festival odkupi prikazovalno pravico in se potem filmi distribuirajo pod znamko festivala. Vpliv Sniffa je viden tudi v programu Kinodvora Sniff po Sniffu. Kinodvor je hiša, ki podpira kratkometražne filme že po definiciji, a nima od države odobrenih sredstev, da bi morda odkopuval tuje kratkometražne filme, ki bi se lahko celo leto vrteli pred celovečernimi filmi. Zaenkrat se v Kinodvou vrtijo le kratkometražci slovenskih avtorjev, a brez plačila. Sami avtorji so na to pristali samo zato, da bi čim več ljudi videlo njihov film.

Bodo na televiziji končali zmagovalni filmi?

Ne, tukaj je bil urednik televizije Matjaž Zajec, ki si je ogledal ves program in sam izbral filme, tudi glede na standarde, ki jih mora upoštevati televizija Slovenija. Podrobnih informacij še ne morem dati, saj avtorji še niso dali povratne informacije. Televizija je poleg festivalov edini možni način prikazovanja in zaslužka.

Medtem ko je obstajal nekoč le ljubljanski LIFF, je danes v Sloveniji vedno več filmskih festivalov. Se v tem pogledu približujemo Evropi?

To vprašanje je kočljivo, saj je tudi v svetu vedno več festivalov. To je po mojem zaradi tega, ker je forma filma kot umetniškega izražanja praktično na dosegu roke že skoraj vsakega, kar se je recimo videlo tudi na Sniffu, na amaterski sekciji, ki ima visoke produkcijske nivoje. Se pa pojavlja v svetu vedno več specializiranih filmskih festivalov, ki jemljejo film in neko drugo formo, npr. plesni festivali, gorski festivali, festivali animiranega filma, v Sloveniji pa se sledi temu trendu. Prej je LIFF diktiral festivalsko dogajanje in je v Slovenijo prinesel filme, ki jih nismo mogli videti v redni distribuciji.

Je v Sloveniji še dovolj prostora za nove festivale. Smo dosegli zgornjo mejo?

To ni vprašanje, ali je dovolj prostora, ampak ali je dovolj specifičnih krajev oziroma mest, županov. Ravno včeraj sva se pogovarjala z Iztokom Polancem o tem, kako slovenskemu filmu v tem trenutku škodujejo politiki, ko ne dovoljujejo, da se oblikujejo regije oziroma občinski fundusi, ki bi lahko podpirali film, kot je normalno v tujini. Npr., nek manjši festival na Škotskem sploh ne potrebuje iskati fonda Evropske unije, saj že samo z regionalnimi fondi in z mestom ter sponzorji dobi dovolj, pri nas pa je še vedno problem, kako dobiti sponzorski denar. Na izolskem festivalu npr. brez pomoči županje Brede Pečan ne bi bili pridobljeni sponzorji. Majhni festivali kot je Piff (Politično nekorektni filmski festival), ki prikazuje le filme iz DVD in VHS, so zelo pomembni, saj je to za gledalca dejansko edini način, da pride v stik z getoizirano produkcijo, ki je ne odkupi televizija, ki je ni na videokasetah, gre pa za male umetniške draguljčke.

Glede na to, da ste sodelavec Kinoteke, me zanima, kaj se je natančno zgodilo in kdaj bo spet ponovno odprta?

Problem je v tem, da je mesto lastnik prostora, ki je dan v najem izobraževalnemu centru Miklošič, ki deluje v isti stavbi in se je zavezal s tripartitno pogodbo med mestom, kinoteko in Ministrstvom za kulturo, da bo kinoteki za nedoločen čas oddajal prostor za neprofitno najemnino. Problem se je pojavil, ko je bilo potrebno začeti vlagati v infrastrukturo, saj Ministrstvo za kulturo noče vlagati v hišo, ki ni v njegovi lasti. Na srečo se bo stvar rešila, ker je naslednje leto v Ljubljani kongres mednarodne federacije filmskih arhivov  FIAF in totalna polomija bi bila, da bi gosti videli, v kakšnem stanju je Slovenska kinoteka. Država stavbo odkupuje, izobraževalno središče Miklošič dobiva nov prostor, kar pa je bilo tako že nekaj let obljubljeno. Kinoteka bo po mojih podatkih zaprta najmanj do letos decembra.

V svetu imajo majhne dvorane v središčih mest velike probleme, četudi imajo pogosto odličen program.

Meni je pojem kina Cinema nova iz Brussela, lociran v stari in razpadajoči stavbi, kjer delajo dečki in deklice zanimiv program filmov, ki govoijo o problemih sodobne družbe, kjer predstavljajo avtorje, ki so zaznamovali zgodovino filma in jih vabijo ter predstavljao publiki, skoraj volontersko, Poleg tega ima kino tudi zanimiv bar in trgovino s stripi.

Temu vzorcu sledi v Sloveniji samo Kinodvor.

Jaz upam, da bo Kinodvor preživel, da bodo imeli financerji še potrpljenje, da mu bodo dali čas in možnost, da se razvije.

Glede na to, da ste kurator za animacijo pri Kinoteki, me zanima, ali se na tem področju, tako v tujini kot v Sloveniji, obetajo kakšni premiki?

Kar multipleksi delajo pri animiranemu filmu, delajo po kriteriju, kar je pač postalo največji hit v ZDA. Včasih je v paketnem nakupu tudi kakšen animiran film in ga prikažejo. Zelo me veseli podatek, da Pixar zapušča Disney. Dejansko vemo, da ima Disney kot multinacionalka monopol, in to ne samo s prikazovanjem. Še vedno se ni našlo, razen na televiziji, kjer se prikazuje odlična japonska produkcija, kinematografskega prostora za druge animirane filme. Razen Animateke, rednega mesečnega programa v Slovenski kinoteki, ki prikazuje animirane filme v najrazličnejših vidikih in sklopih, v starih in novih retrospektivah, v različnih tehnikah - pač kolikor dopušča proračun, ki pa je majhen - je animirani film v Sloveniji zapoostavljen. Zato pa je zelo pomembno, da se v Izoli vsaki dve leti dogaja festival animiranega filma (Festival slovenske animacije Izola), kajti na ta način imajo vsaj slovenski avtorji animiranega filma možnost, da dobijo odziv, kajti ni hujšega, kot da avtor naredi film, ki ga ne more nikjer predvajati.

Boštjan Lah