V art kino mreži bo tudi v naslednjih letih na voljo 50 novih filmov

IMAMO SLOVENCI RADI UMETNIŠKI FILM?

Slab obisk, čeprav le-ta ni edino merilo kvalitete programa art kinematografa, ampak tudi in predvsem kvaliteta ponudbe

Kino art mreža, slovenska pobuda za distribucijo in prikazovanje sodobnih umetniško naravnanih filmov iz vsega sveta oziroma pobuda za celovitejši razvoj filmske kulture v naši mladi državi, je po nekajletni idejni zasnovi z druge polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja živa šele slabi dve leti. kar je občutno premalo, da bi lahko povedali kaj končnega. Zaenkrat so znani podatki o obisku, ki niso najbolj obetavni, srednjeročni cilj slovenske kulturne politike, hkrati pa postaja očiten tudi vzorec delovanja art kinematografa. Na eni strani lahko umetniški kino dokaj gotovo računa na podporo iz Evrope (Euroimages), iz Ministrstva za kulturo (razpis za distribucijo umetniških filmov in za art kinematografe), nujnega pomena je tudi lokalna podpora; po drugi strani se mora posluževati bolj ali manj komunikativnih prijemov do publike, vzpostaviti program, ki bo zanimiv za kar se da širšo publiko. Pri tem se lahko art kinematograf poslužuje tako kinotečnih filmov, Slovenskega filmskega Arhiva, morda kratkih filmov iz AGRFT-ja, seveda pa je na voljo tudi široka paleta komercialne produkcije, kamor pogosto zaidejo nadpovprečni izdelki.  

Cilj slovenske kulturne politike glede art mreže je zaenkrat postavljen do leta 2006 in poskuša vzpostaviti mrežo umetniških filmov vsaj v vseh pokrajinskih središčih, s poudarkom na dijaški in študentski populaciji. Prav tako je jasno tudi število filmskih naslovov: ljubitelji umetniškega filma bodo vsako leto bogatejši vsaj za 50 naslovov. Dolgoročni cilj glavnega pobudnika art kino mreže in direktorja Slovenske kinoteke Silvana Furlana, je ustanoviti večje število mestnih kinov, katerih namen je razvoj filmske kulture, kar nalaga art kinematografom poleg iskanja ustreznega filmskega programa za določeno področje tudi številne druge naloge: organizirati diskusije, predavanja, okrogle mize, filmske knjižnice, mediateke, skratka številne stranske vsebine. Furlan želi, da bi tudi v filmu, morda najbolj zapostavljeni umetniški sferi, prepoznali njeno kulturno vrednost. Da bi sedmo umetnost po tem kriteriju izenačili z drugimi umetniškimi disciplinami. A to je dolgotrajen proces.

Nahajamo se v času, ko se ustvarja nov kinematografski zemljevid, pravi Furlan. Po eni strani se ureja komercialna sfera, po drugi strani pa prostor mestnih kinov. Špela Šmid, upravnica Kinodvora, centralne filmske postaje art kino mreže, napoveduje, da je v Sloveniji prostor tudi za novega distributerja umetniških filmov. Zaenkrat delujeta na tem področju predvsem Slovenska kinoteka in Cankarjev dom, ki razpečujeta svoje naslove v štiri art kinematografe (Ljubljana, Celje, Izola in Novo mesto) in v pet dvoran z art programom (Maribor, Slovenj Gradec, Velenje, Škofja Loka in Sežana, priključila bi se jim naj še Nova Gorica). Po istih kriterijih, ki veljajo za komercialne filme, a z možnostjo, da se povrnejo sredstva. Poglejmo, kako živijo slovenski art kino centri.

Glede obiska predstav iz art mreže izstopa ljubljanski Kinodvor (četudi ni docela izpolnil pričakovanj), ki je imel od oktobra do junija več kot 31353 gledalcev, kar je v primerjavi z ostalimi art kinematografi zelo veliko. Kinodvor je tudi edini slovenski art kinematograf, ki se je popolnoma posvetil viziji Silvana Furlana, po kateri je mestna dvorana kulturno filmsko središče tako s projekcijami kot tudi z bogatim spremljevalnim programom, kar pa ne velja za ostale art kinematografe, ki se zaenkrat posvečajo samo projekcijam filmov iz art mreže (nekateri jih dopolnjujejo tudi s kinotečnimi filmi ter z izborom iz Slovenskega filmskega arhiva).

Celjski kino Metropol, dvorana z 288 sedeži, ki je ponovno zaživela pred dobrim mesecem, je imela v vseh desetih dosedanjih projekcijah približno enako gledalcev kot ima sedežev (299). Največ jih je bilo na otvoritvi, na kateri so zavrteli novi celovečerec Francija Slaka Pesnikov portret z dvojnikom (film je videlo 130 gledalcev), medtem ko je bilo na ostalih projekcijah samo 169 obiskovalcev. Štiri projekcije sploh niso bile izvedene, saj ni bilo nobenega gledalca. In to kljub temu, da kino Metropol ne vrti več le filmov iz art mreže, ampak po novem v program pod rubriko Zamudili ste uvršča tudi komercialne filme, kar znaša blizu 50 odstotkov programa. Brez pomoči celjske občine, ki daje društvu Filter prostore, novemu upravitelju dvorane, v brezplačen najem, kulturnega tolarja (letos je dobilo društvo Filter 4.086.650 tolarjev), v prihodnosti pa tudi programa Euroimages, kino Metropol seveda ne bi vzdržal. A le čas in vztrajnost ekipe bo pokazal, kam se bo obrnil trend obiska in programa v prihodnjih letih.

Malo boljši obisk je v »filmskem mestu» Izola (v Izoli domujeta dva festivala, Kino otok in Festival animiranega filma) v art kinu Odeon s 95 sedeži, ki na predstavo zabeleži od 20 do 50 obiskovalcev. Organizatorji programa omenjajo, da obiskovalcev ni le poleti ter da je opazen trend naraščanja (imajo tudi 80 članov kino kluba). Program je podoben kot v Metropolu, saj dopolnjujejo projekcije iz art mreže s komercialnimi, s tem da imajo ugodnosti za dijake in študente, ki si lahko umetniške film ogledajo malo ceneje. Poslovanje je zaradi finančne pomoči občine in kulturnega tolarja (letos so prejeli 4.091.760) – iz Evrope denarja še ni – pozitivno.

Mnogo slabši obisk je v Novem mestu, kjer sicer ne deluje klasični mestni kino, ampak večnamenska dvorana s kapaciteto 275 sedežev. Program je sestavljen tako iz art mreže kot tudi iz kinotečnih filmov in programa Slovenskega filmskega arhiva (prav slednji je, zaradi sodelovanja s srednjimi šolami, najbolje obiskan). Programski vodja Jani Kovač navaja zanimiv podatek, da je leta 1962 kino predstave obiskalo kar 35000 gledalcev, medtem ko je danes številka drastično nižja. Od lanskega novembra pa do sredine julija letos je bilo na 113 predstavah art kino mreže samo 978 gledalcev, kar je le dobrih 8 gledalcev na predstavo. Od države so prejeli 2.094.750 (najmanj med vsemi art kinematografi), od Euroimagesa bodo prejeli sredstva v kratkem, sicer pa je Dom kulture Novo mesto javni zavod, ki ga podpira novomeška občina.

Ostale slovenske regije pokrivajo filme iz art mreže le enkrat ali dvakrat tedensko. V mariborskem kinu Udarnik s kapaciteto 260 sedežev si je predstave iz art mreže od lanskega novembra pa do letošnjega junija ogledalo samo 2000 gledalcev. Mnogo bolj vzpodbuden je tradicionalni Art film fest s filmi iz LIFF-a, ki je letos januarja v osemnajstih dneh zabeležil 2082 gledalcev na 31 projekcijah, kar je zadovoljivo povprečje 67 gledalcev na predstavo. Zanimivo pa je to, da je Udarnik edina slovenska dvorana, ki izpolnjuje pogoje iz razpisa za financiranje art kinematografov, a se podjetje Kinematografi Maribor na ta naslov (kakor tudi ne na evropskega) sploh ni prijavilo.

Podobni rezultati so tudi drugod. V Velenju si je v manjši dvorani (kino Velenje ima dve dvorani), ki sprejeme 66 ljubiteljev filma, 38 projekcij iz art mreže ogledalo samo 381 gledalcev, kar je 10 gledalcev na predstavo. Zgodba s financiranjem je podobna: 2,900.000 tolarjev je nakazala država, evropska sredstva so še prihodnost, medtem ko pridobi podjetje ostala sredstva iz komercialnih predstav, ki jih ima v veliki dvorani. Kino Velenje, ki poleg art mreže pokriva še razne druge programske cikluse (npr. kinotečne), je zabeležilo tudi trend upadanja števila gledalcev na predstavah art mreže. V Slovenj Gradcu, kjer sicer omenjajo trend naraščanja in zelo zadovoljno publiko, so na dosedanjih projekcijah (enkrat tedensko v torek) zabeležili 390 gledalcev. Podobni rezultati so tudi v Škofji Loki in Sežani. V slednji opozarjajo, da bi lahko na Ministrstvu za kulturo rešili problem financiranja za večnamenske dvorane, kjer ni pogojev za več kot eno predstavo tedensko. Sicer pa ima Sežana 12 obiskovalcev v povprečju na filme iz mreže.

Kaj iz tega potegniti? Ali je slab obisk razlog, da te dvorane zapremo ali zamenjamo umetniške filme s komercialnimi? Najpreprosteje bi bilo, a s tem bi odrezali pomemben segment filmske kulture. Furlan je mnenja, da merilo art kinematografa ni obisk, ampak ponudba. Hkrati pa ne gre za nikakršno konkurenco komercialni sferi. Kako lahko art kinematograf sploh preživi? V prvi vrsti je to prepotrebna lokalna pomoč, kakor je praksa tudi v tujini. Pomemben segment programa bi morala biti mnogo močnejša naveza na šolski sistem. Kar nekako logično se namreč zdi, da bi prav predstave iz art mreže in drugi umetniški filmi sodili npr. v program izbirnih vsebin in ne tisti iz komercialne mreže. Četudi imajo ostale dvorane pogosto katastrofalno nizek obisk (zgodi se tudi, da nihče ne pride), nihče ne namerava odnehati. Nasprotno, večina jih upa na trend izboljšave, na trenutek, ko se bo tudi art mreža prijela (sicer pa tudi pri komercialnem polju ni pretiranega navdušenja). Program art kino mreže in drugi umetniški programi so izrazito nerentabilni in lahko preživijo le v primeru mednarodne, nacionalne in lokalne podpore. V tem jih lahko izenačimo z drugimi sferami umetnosti, ki to podporo pridobivajo že nekaj desetletij ali še dalje. V Sloveniji smo pri tem v primerjavi z razvitimi evropskimi državami, kot pravi Furlan, dokaj pozni. Šele v zadnjih letih se postopno oblikuje odnos, na eni strani lokalne in nacionalne oblasti in na drugi publike, do umetniške pojavnosti filma. Upamo, da bodo porodni krči kmalu mimo ter da bo art kino mreža bodoča stalnica slovenske kulturne ponudbe.

Boštjan Lah