MARKO A. KOVAČIČ: FLASH BACK

Napoved iz flyer-ja, da Kibla vseslovenski dan kulture premika na 2. december ter da ob tem gosti Marka A. Kovačiča, ki se bo predstavil z retrospektivo svojega dosedanjega ustvarjanja, je zvenela dovolj mamljivo, da sem se odzval Kiblinemu vabilu.

Marko A. Kovačič (rojen 13. oktobra 1956; diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in 1988. končal podiplomski študij kiparstva) je izrazit multi-kulturnik, ki s publiko komunicira s performansom, skulpturo, z instalacijami, videom in s teatrom.

V galeriji Kibela se je predstavil s širokim opusom video stvaritev: z inserti iz gledaliških nastopov, nekonvencionalnimi animiranimi filmčki, s posnetki iz popotovanja po Kitajski in še marsičem. Vse to je tvorilo prerez njegovega umetniškega izražanja skozi različne življenske faze in družbeno-politične sisteme. Tako je še vedno zaznati njegovo fascinacijo nad  socialističnimi simboli, saj tvorijo obsežen del njegovega programa. Ali je to posledica kolcanja po »starem« režimu, ali pa le simboliziran prikaz vpetosti v razmere v katerih je odraščal in ustvarjal, ni jasno izraženo, je pa vseeno očitno, da je rdeča barva tista, ki tvori rdečo nit te fragmentarne retrovizije, naslovljene FLASH BACK.

Sledila je projekcija dveh kratkih filmov. Drugega, napovedanega za osrednji dogodek večera, so z glasbeno podlago v živo pospremili člani skupine Zlati Kastrioti. Nemi mjuzikal Zlati Res, kot je avtor zanimivo naslovil to stavritev, je film, ki se osredotoči na štriri polbrate in polsestro, katerim je skupna neustrašnost, radovednost in samoiniciativnost, a prav vsak te svoje odlike razvija na drugačen način. V svoji želji po iskanju življenjskega smisla se razhajajo in znova srečujejo, a nazadnje ugotovijo, da bolj kot svoje lastne želje in cilje, potrebujejo drug drugega. Filmski akterji ustrezno ponazarjajo tudi realno upetost Zlatih Kastriotov, ki so tudi glavni igralci filma, saj za iskanje vsak svojega smisla, uporabljajo različna sredstva in ideje, a ob tem prihajajo do enakih ali vsaj podobnih zaključkov ter skozi socializacijo iščejo svojo odrešitev. Izdelek prizna, da je človek v prvi vrsti družabno bitje in da se v iskanju zadovoljitev ni moč zatekati v intimo ali ob rob socializacije.

V bistvu je šlo za precej eksperimentalen in farsičen prikaz kompleksnosti medsebojnih odnosov in iskanja življenskega smisla, podkrepljen z glasbeno spremljavo štirih »zlatih« fantov, ki so si pomagali z saksofonom, didžeridujem, afriškimi bobni, kitaro, vokali in še čem. Kombinacija nemega videa in v živo odigrane glasbe je predstavljala zanimivo izročilo, ki je bilo tudi sicer dostojno izpeljano, a bi za bilo za večjo prepričljivost potrebno vsaj nekoliko izpiliti in nazorneje izpeljati filmsko pripoved ter doseči boljšo sinergijo nemih (filmskih) ter v živo odigranih  (zvočnih) sekvenc.

FLASH BACK razkrije Kovačičevo življenjsko filozofijo, temelječo na večnem iskanju smisla in odkrivanju novih in novih medijev za razvoj svojih idej, a ga njegova izjava ob uvodu - »za svoja najbolj ustvarjalna leta bi označil tista v začetku devetdesetih, od takrat v umetnost ne verjamem več« - še vedno ohranja nedostopnega.

Predstavitev umetnikovega »jagodnega« izbora flash-backov je v galeriji Kibela na ogled do 13. decembra.

Rene Puhar