4. in 5. dan mednarodnega filmskega festivala Isola Cinema – Kino Otok

FESTIVAL S PRIHODNOSTJO

Ruski Babica Lidije Bobrove z oceno publike 4,62 zmagal med tekmovalnimi filmi, sicer pa je »zmagal« festival v celoti

V soboto zvečer se je z razglasitvijo glavne tekmovalne nagrade ter s projekcijo krvave samurajske mojstrovine priznanega japonskega režiserja Takeshija Kitana Zatoichi končal odlično speljani prvi in po napovedih izolske županje Brede Pečan (pravi, da bodo v Izoli poskrbeli, da bo festival zrasel v nekaj velikega) prav gotovo ne tudi zadnji festival isola Cinema – Kino otok. Ob razglasitvi zmagovalnega filma je glavna igralka zmagovalnega filma Babica Olge Oniščenko dejala: »Ker sama sodelujem pri organizaciji filmskega festivala v St. Petersburgu, vem, kako težko je speljati festival in zato čestitam ekipi izolskega festivala, ki ji je uspelo!« Tipična izjava, ki smo jo lahko v teh nekaj dneh slišali neštetokrat, tako iz ust Izolčanov, filmske publike kot tudi gostov. In upravičeno.

Izola, in s tem tudi Slovenija, je s festivalom dobila namreč novo stičišče filmskega dogajanja (po napovedih županje Brede Pečan festival v Izoli ostaja), ki bo omogočalo bistveno večje kroženje slovenskih filmov v tujini (npr. konkretno na tradicionalnem innsbruškem filmskem festivalu) in tujih kvalitetnih filmov iz Afrike, Azije, Latinske Amerike in vzhodne Evrope v Sloveniji, s tem pa festival ustvarja tudi pomemben input novih filmskih znanj. V tej luči je zmagovalni Babica ruske režiserke seveda le kapljica v morju, čeprav seveda ne smemo spregledati, da bo film odkupljen za predvajanje v Sloveniji (distribucija Kinoteka), s čimer so organizatorji festivala realizirali svojo osnovno poanto, namreč pomagati kvalitetnim filmom z majhno možnostjo odkupa.

Poglejmo na kratko še na filmsko področje zadnjih dveh dni. Poleg ljubljenca festivalske publike Mousse Sena Abse in njegove zabavne tragikomične zgodbe o tipičnih problemih senegalske ženske z moškimi Gospa Brouette in krutega mehiškega dokumentarca o kršitvi pravic indijanske skupnosti Raramuri Pasijon Marije Elene, ki uteleša sodobno tendenco filma po združitvi igranega in dokumentarnega filma, sta navdušili tudi dve drugi deli. V prvem primeru gre za odlični road movie Accordion Tribe, poučen, poglobljen, duhovit in predvsem zelo oseben portret petih harmonikarskih mojstrov, ki se gibljejo med klasiko, jazzom, narodno glasbo in avantgardo. Drugi, ki smo ga videli, je bil udarni igrani dokumentarec Kennedi se vrača domov znanega srbskega režiserja Želimirja Žilnika, pripoved o kruti usodi romskih beguncev, ki so med vojno zapustili nekdanjo Jugoslavijo, se naselili v Nemčiji, od koder pa so jih leta 2002 nemške oblasti brez milosti poslale nazaj v Srbijo in Črno Goro z obrazložitvijo, da njihov status političnih beguncev ni več legitimen. A mnogi mladi ne poznajo drugega kot nemški jezik ...

Velikost »premierne izdaje« izolskega festivala je predvsem v njegovi majhnosti (mnogi festivali, npr. Motovunski, so že prerasli samega sebe in postali meka za partyje). Hkrati pa so dober obisk, kvalitetni filmi (tudi pravilno izbrana količina, približno tridesetih filmov), podpora izolske mestne občine in mnogih Izolčanov, volonterstvo ekipe ter predvsem možnost druženja med publiko, organizatorji in filmskimi ustvarjalci ustvarili atmosfero, zaradi katere se bodo mnogi prav gotovo še dolgo leta radi vračali.

Boštjan Lah