3. mednarodni festival kratkega filma Novo mesto Sniff od 21.-26. junija

EVROPSKI KRATKOMETRAŽNI FILM

Prvi slovenski filmski festival, ki ga podpira tudi evropski filmski program Media plus – v boj za zlate in srebrne lustke prek 160 kratikih filmov iz skoraj vseh evropskih držav

Ko je leta 1915 D.W.Griffith posnel znamenito rasistično vojno dramo Rojstvo naroda, se je rodil moderen film. Film, kot ga v današnjem času dojemamo povsem samoumevno: blockbuster in celovečerec. Kratkometražni film, prvotna filmska forma, zapolnjuje danes program televizij, kinotek, art kinov in festivalov, kot je tudi novomeški Sniff, medtem ko je svoj rojstni kraj, kinodvorano, kjer je sprva kraljeval kot glavni dogodek, pozneje kot »aperitiv« (spomnimo se znanih socialističnih filmskih kronik), dokler ni kot napovednik prevzel le še vloge »rajcanja«, zapustil že davno. A kot smo se lahko prepričali že pvi večer novomešekga festivala, je to za filmsko kulturo precejšnja škoda.

Na otvoritvi letošnjega Sniffa, ki se je zgodila v ponedeljek zvečer na glavnem festivalskem prizorišču v Kulturnem centru Janeza Trdine in na kateri so predstavili šest nadpovprečnih, mednarodno priznanih kratkih filmov iz Slovenije (Atorzija, Director´s Cut), Velike britanije, Estonije, Nizozemske, Kanade in Francije, je direktor festivala Simon Bizjak še posebej poudaril vzpon tega mladega slovenskega festivala in sicer tako v lokalnem, nacionalnem kot tudi v mednarodnem pogledu. Predvsem podpora Evropskega sklada za promocijo in podporo filma Media plus – posledica  izvorne ideje Sniffa prikazovati evropske filme - je tista, na katero so organizatorji še posebej ponosni, saj je Sniff prvi slovenski filmski festival s tovrstno podpro. Lokalni pomen je prepoznala Mestna občina Novo mesto s tem, da je podprla festival dolgoročno in država, ki je nacionalni kulturni interes izkazala preko Slovenskega filmskega sklada. Sicer pa je Bizjak povedal tudi to, da je bil osnovni namen festivala, ki je letos pridobil še sekcijo Digital (digitalni animirani film) ter mladinski program za dijake srednjih šol, že od začetka pokazati kratke filme, ki jih redko vidimo na televiziji in še redkeje v kinodvoranah. Podobno torej kot nedavni izolski festival Kino otok, čeravno je program slednjega v našem kinematografsko-televizijskem prostoru še bolj zapostavljen.

Slovenski filmski produkciji se očitno obeta plodovito obdobje. Po eni strani govoijo v prid temu evropski filmski programi, po drugi strani pa podpora ministrice za kulturo RS Andreje Rihtar, ki prepoznava v filmu pomembno vlogo pri vstopu Slovenije v večnacionalno kulturno okolje. »Zato so nedvomno gibljive slike, vtkane v zgodbe in opremljene z zvokom, tista vrsta ustvarjalnosti, ki na najbolj neposreden način pripomore k odpravljanju razlik ter odžene predsodke,« je med drugim povedala ministrica. Sicer pa je bila zanimiva tudi opredeltiev evropskega filma: »Po vzoru Hoolywooda bi to moral biti to film s slovensko zgodbo, angleškimi zvezdniki, italijanskimi karakterji, nordijsko ikonografijo, mogoče posnet na francoskih gradovih in v jeziku, ki bi ga razumeli vsi Evropejci. Sama menim, da je evropski film nacionalni film vsake države članice, ki pripoveduje domačo zgodbo, v domačem jeziku, na način, ki izhaja iz kulture tega naroda.« Predvsem zaradi ohranitve evropske kulturne raznovrstnosti bi takšno stališče bilo nujno in zaželeno, a ne izhaja iz evropskih filmskih progrmov, ki vzpodbujajo predvsem evropski, nenacionalni film kot protiutež ameriškemu.

Prednost kratkih filmov je bila očitna že po prvem otvoritvenem večeru. Čeprav nas je zadela hipertrofija zgodb, estetik in stilov, lahko takoj pritirdimo večji svobodi umetniškega izraza, možnosti eksperimentiranja, in vsemu tistemu, česar se morajo celovečerni filmi zaradi številnih konvencij, povezanih tudi z industrijo, odpovedati.  Oziroma kot se je nekoč izrazil priznani francoski filmar Jean Luc Godard. Po njegovem bi morali snemali filme zelo različnih dolžin, predvsem pa krajše od celovečernih. Zakaj? Preprosto zaradi tega, ker večina današnjih režiserjev ni sposobna posneti uro in pol dolgega filma, ki bi bil ves čas zanimiv, gledalci pa si kljub razočaranju domišljajo, da so zadovoljni.

Boštjan Lah